Letos je minilo 1700 let od nicejskega cerkvenega zbora, ki pomeni prelomnico v krščanski zgodovini. Dogodek je bil tako daljnosežen, da nekateri ločijo krščansko zgodovino na pred- in ponicejsko. Nicejski cerkveni zbor je znan po tem, da je določil krščansko pravovernost: govorimo o nicejski pravovernosti oziroma o teologiji Svete trojice, ki se je s tem cerkvenim zborom pravzaprav začela razvijati in se je nadaljevala v naslednjih stoletjih. Nicejski zbor mnogi slavijo kot pomemben dosežek, predvsem na področju krščanske enotnosti. Strinjam se, da je dobro, da arijanstvo, proti kateremu je zbor nastopil, ni postalo prevladujoča oblika krščanstva. Vendar pa način, na katerega se je to preprečilo, pušča grenak priokus, zaradi česar se težko pridružim vznesenemu proslavljanju. V tem prispevku želim predstaviti drugo mnenje, ki skuša biti zgodovinsko uravnoteženo in pokazati tudi na negativne vidike tega zbora.
Nicejski cerkveni zbor je bil skican na pobudo cesarja Konstantina Velikega. Ta je imel politično težavo: vera, ki jo je dovolil dvanajst let prej z milanskim ediktom, je zašla v notranje spore in Konstantinov politični program oziroma družbena vizija sta bila v nevarnosti. Konstantin je namreč upal, da bo krščanstvo zedinilo Rimski imperij, ki se je tedaj že krhal. Zdaj pa se je v tej novi religiji, ki je dobila državni blagoslov in tudi že kar obilne državne subvencije, pojavil razkol. Ta se v cerkveni zgodovini imenuje »arijanski razkol«. Povzročil ga je aleksandrijski duhovnik Arij, ki so mu očitali, da zanika Jezusovo božanstvo. Arij je sicer Jezusu priznaval naziv »Bog« in je celo napisal zbirko hvalnic in molitev, namenjenih njemu. Obenem pa je trdil, da Božji Sin ni obstajal večno, temveč ga je Bog Oče »rodil« po svoji volji, v določenem trenutku, se pravi da je pred tem Bog obstajal brez njega. Pri tem se je Arij skliceval na svetopisemska mesta, kot so Prg 8,22–31; Kol 1,15 in Raz 3,14. Božji Sin naj bi bil zato drugačen od samega Boga in njemu podrejen. Če Ariju lahko kaj očitamo, je to predvsem njegova predrznost, s katero si je upal z gotovostjo trditi stvari, ki so v Svetem pismu zgolj nakazane in o katerih Sveto pismo govori tudi drugače. Če je Jezus res »Božja Beseda« (Jn 1,1) in »Božja modrost« (1 Kor 1,24 idr.), si je težko zamisliti, da bi Bog kdaj lahko obstajal brez obojega. Mutast in nespameten? Nekatera mesta v Novi zavezi kažejo, da je Božji Sin obstajal pred stvarstvom (Jn 17,5.24; Heb 7,3: da nima začetka!). V Flp 2,6 beremo, da je »enak Bogu«. Sicer pa še mnoga druga mesta v Novi zavezi ne delajo prav nobene razlike med Jezusom in Bogom (prim. npr. Flp 2,10–11 in Iz 45,23 ali Rim 10,13 in Jl 3,5, kjer je Jezusovo ime izenačeno z Jahvejevim, ali Raz 19,16 z 5 Mz 10,17, kjer imata oba enak naziv, itd. itn.). Jezus, Božji Sin, je skrivnost Boga med nami (Mt 1,23), silna in čudovita, ki kliče k udejanjanju, ne k abstraktni špekulaciji. Tako svetla je, da ne moremo zreti naravnost vanjo in jo umsko secirati.
In ravno tukaj so po mojem Arijevi kritiki storili usodno napako: namesto da bi ga pozvali k strahospoštljivi ponižnosti pred skrivnostjo in ostali pri Svetem pismu, so se spustili teološko-filozofsko argumentacijo. Ne da bi hoteli, so sprejeli Arijeva pravila igre. Njegovim teorijam so se zoperstavili z izrazom homoousios. Ta se prevaja kot »enega bistva [z Očetom]«, bolj točen prevod pa bi bil »ene bitnosti« oziroma »enobitnosten«. Tega izraza v Svetem pismu ne najdemo. Izhaja iz grške filozofije in so ga pred tem uporabili nekateri heretiki, ki so se nagibali h gnosticizmu. Koncilski očetje so s tem izrazom hoteli poudariti, da se Božji Sin prav v ničemer bistvenem ne razlikuje od Očeta. Arijanci so nasproti temu postavili izraz homoiousios, »podobne bitnosti«. Razlika je bila samo v eni majhni črki! Težava ni samo v tem, da teh izrazov v Novi zavezi ne najdemo, temveč da je celoten razmislek, ki zajema takšno izražanje, tuj svetopisemski govorici in svetopisemskemu pogledu na svet. Nekakšno razlikovanje med bitnostmi in bistvi itn. – to ni svet Nove zaveze, to ni govorica, ki bi jo lahko srečali v njej. Z vpeljavo strogo filozofskega pojma v veroizpovedno besedilo, ki naj bi bilo kratek povzetek Svetega pisma, zavezujoč za vse kristjane, je Nicejski zbor odprl Pandorino skrinjo.
Da ne bo pomote: težava ni v uporabi filozofskega jezika kot takega. To spada h krščanski svobodi in v okviru misijona, ki je zaupan cerkvi, je lahko celo nujna: tudi filozofom je treba razglasiti dobro novico in to v njihovem jeziku. Težava je, ko ta govorica postane normativna za vse Jezusove učence in posledično vzrok in vzvod izključevanja. Takšna dikcija s svojo izobraženostjo morda res pristaja novopečeni cesarski cerkvi, s svojim pompom in bliščem. Kaj pa cerkvi Jagnjeta, ki je bilo zaklano v sramoti in katere voditelji so bili neuki ribiči (Apd 4,13: idiotai)? Se je zdaj spremenila narava cerkve? Premišljeno? Ali pa gre zgolj za hybris samovoljne cerkve, ki je prejela posvetno oblast?
Da izbira takšnega načina odgovarjanja na Arijev izziv ni bila posrečena, je pokazala nadaljnja cerkvena zgodovina. Arijanski spor je divjal skozi vse četrto stoletje. Konstantin sam je pozneje omilil svoja stališča in si želel sprave med obema taboroma. Tik pred smrtjo ga je krstil škof, ki je pripadal arijanski strani. Konstantinovi nasledniki so sprejeli arijanstvo in začeli preganjati škofe, ki so zagovarjali nicejsko formulacijo. Večina škofov je bila v tem času arijanskih in večina vernih je to sprejemala, kot se zdi, brez težav. Šele konec četrtega stoletja je cesar Teodozij spet vpeljal »pravoverno« različico krščanstva in prepovedal arijanstvo. To je prav tisti cesar, ki je na pobočju med Vipavo in Ajdovščino premagal drugega cesarja, Evgenija, ki je bil sicer prav tako kristjan, vendar je želel v družbo integrirati tudi poganske družine. Teodozij pa je nasproti temu zagovarjal in tudi uzakonil popolno teokracijo: v njegovem cesarstvu nisi več smel biti nekristjan. Šlo je torej za politično zmago.
Toda uporaba filozofske terminologije, ki je bila vabljiva zaradi svoje navidezne eksaktnosti, je terjala svoj davek. Naslednja desetletja so pokazala, da je ta jezik vendarle pomanjkljiv in da zahteva vedno nove in nove, še bolj natančne definicije. To se je odvijalo na naslednjih cerkvenih zborih in na njih se je cerkev spet in spet znova razklala. Če za arijanski spor še lahko trdimo, da je bil upravičen, ker Nova zaveza jasno govori, da je Jezus Bog, to težje trdimo za naslednje spore, kjer sta to priznavali obe strani in je šlo zgolj za razmerje med dvema »naravama« v Kristusu, človeško in Božjo. Takšna govorica je Novi zavezi povsem tuja. Najbolj usodna sta bila nestorijanski spor (cerkveni zbor v Efezu leta 431) in monofizitski spor (cerkveni zbor v Kalcedonu leta 451), ki sta iz tako imenovane »cesarske cerkve« izključila velike dele krščanstva. Ta razkola sta po obsegu vsekakor primerljiva z razkolom med Katoliško in Pravoslavno cerkvijo leta 1054 ter z razkolom med katoličani in protestanti v 16. stoletju. Za enega od teh sporov je nedavna cerkvena zgodovina sama priskrbela svojevrstno ovržbo: pred nekaj desetletji so se pravoslavni in »monofizitski« teologi sestali in ugotovili, da sta obe formulaciji – če ju pravilno razumemo – lahko pravoverni! Ena je bolj poudarjala določen vidik, druga pa drugega.
No, če se vrnemo k nicejskemu zboru, ki je izključil arijance: dejstvo je, da so bili med njimi tudi kristjani, ki bi jim težko odrekli, da so se trudili slediti Kristusu. Mogoče z določenimi omejitvami, pa vendarle. Nekateri med njimi so bili tudi misijonarji: škof Wulfila je deloval med sovražnimi poganskimi Goti in prevedel Novo zavezo v njihov jezik (prevod se je ohranil do danes). Pri svojem delu je bil uspešen, Goti so sprejeli vero v Kristusa in arijanstvo je zaradi tega nekaj stoletij preživelo in prav cvetelo med njimi in med drugimi germanskimi plemeni. (Medtem ko so »pravoverni« zgolj pobožno trepetali pred njimi.) Nekateri arijanci so bili zaradi svoje vere tudi preganjani. Ko so se teološki spori razbesneli z vso močjo, so na nekem svojem cerkvenem zboru celo prepovedali uporabo izrazov homoousios in homoiousios, ker so spoznali past, ki tiči v takšni govorici – vsekakor vredno pohvale! In nenazadnje: na področjih, kjer so imeli arijanci politično oblast, so dopuščali soobstoj obeh cerkva, svoje in nicejske. (Na to menda kažejo tudi izkopanine na gradišču Tonovcov grad nad Kobaridom.) Zgodnji primer krščanske verske strpnosti, medtem ko so »pravoverni« na svojih področjih arijanstvo brez izjeme prepovedovali!? Tako se nam zastavlja preprosto vprašanje: smemo res biti tako prepričani, da bi jih tudi Jezus sam izključil na tak način, kot jih je »cesarska cerkev«? Jezusu so vendarle vsaj v nekem smislu priznavali božanskost, čeprav ne popolne enakosti z Očetom. In kot smo rekli, da Nova zaveza jasno izpričuje Jezusovo božanstvo, je treba priznati, da je tudi nekaj mest, ki vsaj v nekem smislu, bodisi navidezno (zaradi kenoze, izpraznitve ob učlovečenju?) bodisi dejansko, govori o tem, da je Sin podrejen Očetu (prim. Mr 10,18; 13,32; Jn 14,28; 1 Kor 15,28). Nicejska pravovernost je ta mesta odinterpretirala tako, da jih je upognila pod tista druga mesta, ki izrecno govorijo o Jezusovem božanstvu – prav tako kot so arijanci ta druga mesta mesta upognili pod prva; pač vsak v skladu s svojo dogmo. Osebno menim, da to ni dober način branja Svetega pisma – več o tem sem napisal v prispevku Osnovno vprašanje: Kako razlagati Sveto pismo?
Če povzamem: pri Nicejskem cerkvenem zboru vidim dve težavi: prva je politična narava celotnega nicejskega projekta, skupaj z njegovo izpeljavo, ki je vključevala uporabo državne prisile. Druga pa je vsebinska, povzdignjenje filozofske terminologije in špekulacije kot normativne za vero vsakega Jezusovega učenca. Osebno se sicer strinjam s sklepi Nicejskega zbora in tudi s sklepi naslednjih zborov ter jih sprejemam kot nekakšna delovna izhodišča, nebogljene poskuse, kako ubesediti nekaj, kar nas kot ljudi presega. V tem smislu se tudi podpišem pod njih. Ne bi pa trdil, da so te definicije zavezujoče v absolutnem smislu, še manj pa bi rekel, da so lahko povod za izključevanje bratov in za deljenje Kristusovega telesa. Še posebej to velja za definicije poznejših cerkvenih zborov, kjer gre zgolj za teološko špekulacijo, za teoretične finese, ki so za večino današnjih kristjanov nedoumljive in nedosegljive.
Kristjani so resda imeli teološke prepire že pred arijanskim sporom, vendar je bil ta prvi, v katerega se je aktivno vključila politična oblast in je herezijo (zdaj tako, zdaj drugače razumljeno) začela preganjati s silo. To je potem postal ustaljeni vzorec, ki se je vlekel skozi vso krščansko zgodovino. S tem sporom se je začela »teološka steklina« (rabies theologiae, oziroma »teološko besnilo«), duhovna bolezen, ki pustoši po krščanstvu vse do danes. Neusmiljen ideološki boj za pravi nauk, do zadnje kaplje krvi. Včasih prav kruto dobesedno: Konstantin Veliki je na primer ukazal smrtno kazen za vsakogar, ki bi skrivaj hranil Arijeve spise. Ta boj se mirno odvija naprej tudi potem, ko je Sveti Duh s svojimi nameni že zdavnaj zapustil prizorišče. V popolni pozabi Jezusovega jasnega nauka, da »ne ubijaj« pomeni še precej več kot samo prepoved telesnega ubijanja (Mt 5,21–22). Ortodoksija je pomendrala ortoprakso; od tega udarca se celotna cerkev opoteka še danes. Krščanstvo se je zgolj v dvanajstih letih prelevilo iz preganjanega v preganjalca in celo morilca bratov, ki so le nekoliko drugače (bi lahko rekli: nepopolneje?) dojemali Kristusa, čeprav so ga prav tako slavili kot Odrešenika in se k njemu zatekali v molitvi ter se trudili, da bi dobro novico o njem razširili med tiste, ki ga še ne poznajo.
Matjaž Črnivec 