Glavni avtorji: Dave Coles, Michael Cooper, David Garrison, Evelyn Hibbert, Alan Hirsch, Victor John, Tim Martin, Aila Tasse, Wes Watkins
Z mrežo Motus Dei (https://MotusDei.Network)
Prevod: Matjaž Črnivec
Uvod
V svoji dvatisočletni zgodovini je Cerkev nadaljevala Kristusovo delovanje v svetu in pri izpolnjevanju svojega poslanstva privzela različne strukture in organizacijske oblike. Toda danes smo na prelomni točki, pred izjemnim izzivom – preseči podedovane okvire, da bi izpolnili Božjo voljo za to generacijo.
V dobi pretresov in novih možnosti se mora Cerkev utelesiti v bolj dinamični, prilagodljivi in misijonski obliki. Te okoliščine nas kličejo, da ponovno odkrijemo ekleziologijo, ki Cerkev razume kot gibanje in ki je bila značilna za prve kristjane – gre za način obstajanja, ki uspeva na obrobju, ustvarja dejavne učence, pomnožuje cerkve, zvesto in vztrajno prenaša preganjanje ter povzroča globoko družbeno preobrazbo. Gre za ponovno odkritje bistvenega DNK-ja Cerkve, Cerkve kot gibanja, za klic, da bi pogumno zaživeli in napredovali pod vodstvom Svetega Duha.
Želimo, da bi vse Božje ljudstvo delalo učence ter vodilo izgubljene k odrešilnemu spoznanju Kristusa, k viziji Božjega veličastva, ki bo napolnilo vso zemljo. Kristusovo telo po vsem svetu vabimo v to veliko doživetje – na potovanje ustvarjalnosti in poguma v moči Duha, da kot orodje Božjega kraljestva izpolnimo namen, ki ga ima z nami Bog.
Glavne trditve
1. Osrednja vloga Jezusa Kristusa
Jezus je večna Beseda, ki popolnoma razodeva Boga; kot tak on sam od znotraj spodbuja vse dejavnosti, ki zvesto nosijo njegovo ime. Njegovo življenje, učenje, smrt, vstajenje, vnebohod, vladanje in obljubljena vrnitev so temeljni kamen, na katerem je zgrajena vsa misijonska identiteta. Ko sledimo Jezusu, glavi Cerkve, nas navdihuje njegova vzorna človeškost, požrtvovalna ljubezen, odrešilna smrt in ponižna poslušnost Očetu – božanski vzor za naše življenje in delo. Sprejemamo Očetov suvereni načrt, da je poslal Sina, ter priznavamo ključno vlogo Svetega Duha, ki navdaja z močjo in podpira vse vidike naše krščanske poti. S to trinitarično vizijo se zavezujemo in zagotavljamo, da ostaja Jezus v središču gibanj, kar nas vodi k pristni preobrazbi in napredovanju kraljestva.
(Janez 1,18; Kološanom 1,15–20; Hebrejcem 1,1–3)
2. Sveto pismo kot temelj
Potrjujemo navdihnjenost in avtoriteto Svetega pisma, ki je temelj naše vere in življenja. Sveto pismo je živi kurikulum, ki oblikuje naše občestvo in usmerja naš misijon. Potrjujemo tudi zgodovinske biblične veroizpovedi, kot so Apostolska veroizpoved, Nicejska veroizpoved in Lozanska zaveza.
(2 Timoteju 3,16–17; Hebrejcem 4,12)
3. Avtor gibanj je Bog
Resnični avtor vsakega učenčevskega in cerkvenega gibanja je Bog. Sveti Duh je vedno dejaven in kliče vse ljudi, naj utelešajo Jezusovo življenje, dejanja in besede. Dejavna prisotnost Boga, ki preobraža, daje moč ter širi svoje kraljestvo v srcih ljudi in skupnosti, je življenjska kri gibanj. To pogosto spremljajo spremenjena življenja, uslišane molitve, sanje, videnja in izkazi Božje moči. Obenem pa z zvesto poslušnostjo svetopisemskim naukom, ki jih utelešajo in posredujejo navadni verniki, z delovanjem Duha sodelujejo tudi človeški akterji. Naša vloga je, da se zvesto uskladimo s Kristusom in njegovo besedo ter molimo, sejemo in zalivamo semena, ki jih Bog lahko spremeni v gibanje.
4. Učenci, ki delajo učence
Učenec sledi Jezusovemu življenju, besedam in dejanjem, da bi na vseh področjih postal čim bolj podoben njemu. Poklicani smo, da nismo Jezusovi učenci le sami zase, ampak da tudi vztrajno vršimo nalogo učenčevstva. Jezus želi, da vsak njegov učenec živi tako, da dela nove učence. V središču gibanj je pomnoževanje učencev, ki delajo učence, ki delajo učence, kar nadalje ustvarja cerkve, ki delajo nove cerkve.
(Matej 4,18–22; Janez 15,1–17; 2 Timotej 2,1–2; Jakob 1,22–25)
5. Zdravo pomnoževanje
Rast, rodovitnost in razmnoževanje so naravni del Božjega stvarstva in so bistveni za to, kako si je Bog zamislil zrelo cerkev. V vsakem semenu je potencial za drevo, v vsakem drevesu pa potencial za ves gozd. Enako je Bog vsakega učenca in cerkev ustvaril z duhovnim potencialom, da dela nove rodovitne, zrele učence oziroma cerkve. Za gibanja, ki jih vodi moč Duha, je značilno nenehno pomnoževanje: 1) učencev, 2) cerkva, 3) voditeljev in 4) samih gibanj.
(1 Mojzes 1,28; Marko 4,26–32; 1 Korinčanom 3,5–9; 1 Tesaloničanom 1,7–8)
6. Generativna ekleziologija
Potrjujemo, da so vse oblike in tipi cerkve dragoceni, vendar opažamo tudi, da je treba preseči omejenost ekleziologije, kakršno najdemo v večini krščanskih tradicij, kjer so v ospredju cerkveni voditelji in pritegovanje nevernih v cerkev. Cerkve vabimo, naj sprejmejo ekleziologijo gibanja, ki osvobodi in opolnomoči vsakega učenca, moškega in žensko, ne glede na raso, etnično pripadnost, starost, ekonomski, politični ali socialni položaj, ter veruje, da ima vsak vernik potencial (duhovništvo vseh verujočih), da igra aktivno vlogo v poslanstvu Cerkve. Kot duhovna družina se Cerkev ne sme samo večati, temveč se mora množiti, generirati nove generacije. Cerkve, ki imajo naravo gibanja, so prilagodljive, uspevajo v neugodnih razmerah in usposabljajo vse učence v okviru vizije iz Pisma Efežanom 4,11. Tu potrjujemo apostolske, preroške in evangelizacijske funkcije (za nove pobude in širitev) skupaj s pastoralnimi in učiteljskimi funkcijami (za vzgojo in ohranjanje).
(Apostolska dela 13,1–5; 1 Korinčanom 12,12–14; Galačanom 3,28; Efežanom 4,11–13; 1 Peter 2,9–10)
7. Povezovanje motus Dei z missio Dei
Bog po vsem svetu množi gibanja, ki množijo učence in cerkve. To je motus Dei – gibanje Boga, ki vse narode dela za učence. Motus Dei poudarja dinamično, generativno naravo odrešilnega Božjega dela v svetu. Konceptu missio Dei dodaja to, da izmed vsega, kar Bog dela za dosego svojih namenov, posebej izpostavi pomnoževanje učencev. Tako kot missio Dei kliče kristjane, da sodelujejo v Božjem misijonu, jih motus Dei kliče, da se pridružijo njegovemu gibanju za odrešitev ljudi iz vseh rodov, ljudstev, narodov in jezikov na zemlji.
(Matej 28,19; Janez 20,21; Razodetje 7,9–10)
8. Načelo utelešenega delovanja
Tako kot je Jezus Božjo odrešilno prisotnost utelesil med nami, si moramo tudi mi prizadevati, da evangelij utelesimo v različnih kontekstih. To zahteva ne le nenehno kontekstualizacijo evangelijskega sporočila, ampak tudi kontekstualizacijo same cerkve, v svetopisemskih okvirih. Cerkvenih oblik, ki so se razvile v določenih kulturnih kontekstih, ne smemo preprosto vsiliti drugim okoljem. Namesto tega moramo ustvariti prostor za cerkveno inovativnost, ki izhaja iz misijona, utemeljenega na utelešenju, za inovativnost, ki dopušča, da se v vsaki kulturi ukorenini in razcveti avtohtona cerkev. Potrjujemo, da rast in reproduciranje Božjega kraljestva omogočajo osnovna svetopisemska in družbena načela, ki se izražajo v različnih misijonskih metodah. V Novi zavezi so pristni, predani učenci prilagajali in reproducirali bistvene elemente cerkve. Gibanja zaradi tega pogosto poenostavljajo, da bi lahko pomnoževala – gojijo ustrezne strukture in prakse, ki mobilizirajo vsakega vernika ter ga opolnomočijo za misijon in delanje učencev.
(1 Korinčanom 9,19–23; Filipljanom 2,5–11)
9. Cerkev kot živa mreža
Gibanja so razširjene družine učencev in cerkva, v katerih navadne ljudi opolnomoči Sveti Duh, da opravljajo različne vloge služabniškega vodstva. Avtoriteta v mreži je razporejena glede na vloge in odgovornost, in ne glede na položaj v hierarhiji, kot je to v posvetnih ustanovah. Gibanja napredujejo v rasti s pomočjo sodelovanja in mrež, kjer si delijo vire, znanje in podporo, s čimer spodbujajo medsebojno odgovornost in skupno učinkovitost.
(Matej 20,25–28; Apostolska dela 2,46–47; Efežanom 2,13–22; 1 Peter 2,4–5.9–10; 5,1–5)
10. Celostni misijon
Božje gibanje ima tako duhovno kot družbeno razsežnost. Gibanja odgovarjajo na duhovne, telesne, čustvene in družbene potrebe posameznikov ter skupnosti, in tako utelešajo Jezusov celostni etos. Ko učenci delajo vse, kar zapoveduje Jezus, to preobraža njihove skupnosti, družbe in narode.
(Marko 1,32–39; Luka 4,16–19; Apostolska dela 2,42–47; 6,1–8)
11. Enotnost in partnerstvo
Vse cerkve so ključni člani Božje družine in vsaka od njih edinstveno prispeva k Božjemu misijonu v svetu. Ekleziologija, ki Cerkev razume kot gibanje, ne zavrača drugih cerkvenih predstav, temveč jih želi dopolniti in povečati vpliv Božjega kraljestva. Raznoliki izrazi istega duha imajo potencial, da med vsemi ljudstvi in narodi pospešijo in poglobijo delanje učencev ter preobrazbo, ki je značilna za Božje kraljestvo. Vse to vključuje kraje, kjer Cerkev uspeva, kjer je nekoč uspevala in kjer je še ni.
(Janez 17,20–23; 1 Korinčanom 12,12–13; Filemonu 1,6)
12. Molitev, post in vztrajanje v trpljenju
Gibanja črpajo svojo moč iz obilne molitve, posta in zvestega vztrajanja v trpljenju. Molitev nas poveže z Božjim srcem in nam omogoča, da ostajamo usklajeni z njegovo voljo. Post izostri našo osredotočenost nanj. Trpljenje okrepi našo vero in odvisnost od Svetega Duha. Te prakse pomagajo Cerkvi, da postaja podobna Jezusu, napreduje s ponižnostjo in obrodi veliko sadu.
(Luka 4,1–14; 6,12–19; Apostolska dela 4,23–31; Kološanom 1,24; 4,2–6)
Sklep
S pomočjo »ekleziologije gibanja« skušamo v globalni Cerkvi poglobiti razumevanje in prakticiranje motus Dei. Pri tem se zavezujemo k zdravemu pomnoževanju, ki mu gospoduje Kristus. Ostajamo zakoreninjeni v Svetem pismu ter sledimo vodstvu Svetega Duha; priznavamo in se zanašamo na njegovo delovanje med nami. Vse vernike vabimo, da se pridružijo temu potovanju, gibanju, kjer si prizadevamo narediti vse narode za Jezusove učence ter Bogu v slavo preobraziti posameznike in skupnosti.
Izvirno besedilo: https://www.motusdei.network/reactivating-the-church/
Matjaž Črnivec 