Razmišljajte kakor Mesija Jezus in bodite drug do drugega kakor on!
Jezus je bil povsem božanski, enak Bogu,
pa se je izpraznil, se odrekel svojim pravicam.
Odložil je vso svojo čast
in sprejel vlogo sužnja.
Kako se je ponižal!
Živel je kot navaden človek
in bil kot tak do konca poslušen Bogu,
vse do grozljive, sramotne smrti na križu.
Zato ga je Bog poveličal nad vse
in mu podaril častno mesto in naziv,
ki presega tudi najbolj vzvišena bitja.
Da, prav vsi v vesolju
mu bodo padli pred noge in priznali:
»Jezus je Mesija in božanski Vladar!«
in s tem počastili Boga Očeta.(Pismo Filipljanom 2,5–11, poskusni prevod)
Če se je Jezus tako izpraznil, koliko bolj se moram jaz? Božji Sin se je izpraznil sebe, on, ki je bil poln vsega dobrega, samo dobrega. Koliko bolj se moram izprazniti jaz, ki sem v najboljšem primeru poln neke mešanice? Kakšna osvoboditev, da se lahko izpraznim vsega, kar je v meni, da bo v meni nastal prostor za Boga! In za ponovitev Jezusovega rojstva, Jezusove zgodbe. Ko sem jaz razlaščen, dobi nad mano oblast on, ki se je razlastil, da bi lahko prejel v oblast vse. In da bi s takšno oblastjo vse poslal, da še vse druge napravijo za njegove učence.
Kako lahko v božiču vidimo kar koli drugega, kot ta osupljivi spust, to strašno izpraznitev Boga, Božjega Sina – da bi lahko napolnil vse s svojo slavo, v slavo Očetu? Kot njegovo obubožanje, da bi obogatil vse? In kako lahko praznujemo božič kakor koli drugače kot tako, da tudi mi vstopimo v isti proces, v Božji načrt, v to gibanje navzdol, v sestopanje z vseh naših položajev in stališč in prestolov in privilegijev in zahtev in pravic, v spust dol, tja, kjer je Jezus, nemočen in krhek in zavrnjen že v trenutku svojega rojstva – v hlevu med voli in osli namesto med Izraelovimi sinovi?
Ali ni smisel božiča to, da imamo manj, ne več? Za začetek: manj sebe? Tako prihaja Božje kraljestvo. Ali ni to prava rešitev, prava svoboda?
Kdo je zvesti služabnik, ki pozna voljo svojega gospodarja? Kdo pozna njegovo delo, da se mu lahko pridruži, kakor se služabniku edino spodobi?
Kje je Božje svetišče? Kakšno je, kako se vzpostavlja?
Ali ni prav to bistvo božiča: da se Jezus rodi v človeškem srcu? Da se ponovi v tem prerojenju in zaigra na deset tisoč krajih, ljubek v udih in očeh, ne njegovih (Hopkins)?
»Vemo, da je Božji Sin prišel in nam odprl oči … Dragi moji, tukaj se pazite ponaredkov!« (1 Jn 5,20–21 ŽJ).
Pridi, izprazni se vame, Božji Sin, da se tudi jaz izpraznim, da me lahko napolni tvoj Duh.
2 Kor 5,14–15; Ef 4,10; Mt 28,18–19; 2 Kor 8,9 – Jn 1,11; Iz 1,3 – Mt 24,45; Lk 12,47; Lk 6,30 Jn 14,12 – Iz 66,1–2; Jn 1,14; 1 Kor 6,19–20
Matjaž Črnivec 