Zakaj naj bi prav vsak Jezusov učenec aktivno delil evangelij z drugimi? Kaj naj bi ga navdihovalo, gnalo, spodbujalo k evangelizaciji? V krščanskih krogih najdemo različne odgovore, ki naj bi osmislili in pojasnili ta klic ter spodbudili učence k akciji.
Tako kot pri vsem ostalem moramo tudi pri tem vprašanju izhajati iz Jezusa osebno. Iz njegovega srca. Kakšen je bil njegov motiv? Zakaj je oznanjal on?
Očitno iz velike Božje ljubezni, da se ljudje ne bi pogubili: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« (Jn 3,16) Temu je Jezus posvetil svoje življenje in zato je šel v smrt. Osnovna motivacija je torej dvojna, pozitivna in negativna: po eni strani Božja ljubezen in bogati dar odrešenja, po drugi strani Božja sodba in nevarnost pogubljenja: »Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina.« (Jn 3,18) Božja ljubezen je glavni motiv, Božja sodba pa stranski, saj pravzaprav niti ni namenoma dodan: »Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil« (Jn 3,17), ampak se pojavi sam od sebe, ker je evangelij mogoče tudi zavrniti.
*
Začnimo pri tem drugem, stranskem motivu. Če želimo oznanjati evangelij kraljestva, se ne moremo izogniti temu, da ne bi oznanjali tudi sodbe. Ne na prvem mestu in sploh ne edino sodbe, kot je to počelo »cesarsko krščanstvo« na našem področju tisočletje in pol. Zato je govor o sodbi zdaj nepriljubljen in težaven, vendar to pomeni samo izkrivljenje v drugo smer in nas ne odvezuje od naloge, da oznanjamo celoten evangelij. Kljub omenjeni zlorabi moramo poleg Božje ljubezni oznanjati tudi sodbo, seveda v pravi meri, ob pravi priložnosti, na pravem mestu in ob pravem času, tako kot ves evangelij. Pavel je na sodbo ponavadi opozoril na koncu svojih pridig (Apd 13,40–41; 17,30–31; 24,25), prav tako Peter (Apd 2,40; 10,42).
Sodba spada v »evangelij kraljestva«, ker je temeljno opravilo kralja. V biblični govorici so soditi, voditi, vladati in kraljevati skorajda sopomenke. Če kralju, katerega nastop oznanjamo v evangeliju, odvzamemo sodbo, mu vzamemo tisto poglavitno, kar ga dela kralja. Če kralju vzamemo sodstvo, mu vzamemo pravico odločanja in določanja, kaj je prav in kaj ne. Je zato naš evangelij tako nemočen in njegov sad tako šibek?
Resnični evangelij nas vpelje v svet, kjer je Bog Oče že določil kralja nad vsem človeštvom. Ta kralj je kraljestvo že inavguriral, začel s svojim prvim prihodom. Uvedel je pravo življenje in pravo ljubezen, združenost z Bogom in sočlovekom. To je postavil kot ustavo svojega kraljestva. In ukazal je, naj se vest o tem kralju in kraljestvu in življenju razglasi po vsem svetu, »v pričevanje vsem narodom« (Mt 24,14). Ukazal je, naj smo in bomo dobri, kakor je dober on sam. Toda velika večina njegovega človeštva živi v popolni pozabi tega, v popolni nevednosti in odtujitvi. Živijo zatemnjeni in zaslepljeni v svojem majhnem svetu in sebičnem življenju. Večina si je naredila malike, bogove po svoji meri in predstavi, in zanje živijo. In sploh ne vejo, da obstaja boljše, pravo življenje in da je vse, kar imajo, od kralja. Celo telo, celo dih. Vse mu dolgujejo, a zanj sploh ne vejo in nočejo vedeti. V svoji sebičnosti mnogi delajo zlo drugim. In tudi najboljši med njimi, tisti, ki so sposobni izkazati skrb in sočutje do bližnjega, še vedno živijo iz sebe in zase, ne pa iz kraljevega Duha in zanj. Še vedno jim vlada sebičnost, ne pa svoboda milosti in ljubezni, ki vladata v kraljestvu. Ali torej niso prav vsi v veliki nevarnosti? Ali ni prav, da jim oznanimo tako kraljevo bogastvo, dobroto in radodarnost, kot tudi nevarnost hude, katastrofalne kazni, če bodo še naprej zlorabljali sebe in svet, ki jim je bil podarjen od njega?
*
Pogosto se navaja dejstvo, da vsako sekundo umre nekdo, ki gre v večnost brez Boga. Je to lahko dobro izhodišče za spodbujanje k evangelizaciji?
Poleg nekaterih razhajanj in dilem glede nauka o poslednjih rečeh (ali bodo res pogubljeni vsi, ki brez svoje krivde niso slišali za evangelij, »večnost« pekla ipd.) je pri tem argumentu težava, da se ga da obrniti na glavo: evangelij prinaša ne samo odrešenje ampak tudi obsodbo. Iz jasnih Jezusovih besed: »Kdor bo sprejel vero in bo krščen, bo rešen, kdor pa ne bo sprejel vere, bo obsojen« (Mr 16,16), je očitno, da sodbi zapadejo tisti, ki evangelij slišijo, pa ga ne sprejmejo (prim. tudi 2 Tes 1,8). Naše oznanjevanje, če je pristno, torej lahko zapečati usodo vseh, ki se ne odzovejo. In ti so, kot ve vsak, ki je poskusil deliti evangelij drugim, v večini. Ti bodo po pričevanju Pisma vsekakor utrpeli hujšo obsodbo od teh, ki evangelija niso slišali (prim. Lk 12,47–48). Evangelij prinaša razčiščenje, razsodbo, razločitev med rešenimi in pogubljenimi. Pavel celo pravi, da bo evangelij sredstvo oziroma merilo poslednje sodbe (Rim 2,16).
Zato zgornja spodbuda ne more biti glavno izhodišče za našo evangelizacijo, vsaj ne, če je tako formulirana. Lahko pa svarjenje pred pogubo razumemo in tudi izvršujemo kot dejanje čiste ljubezni. Zapoved ljubezni do bližnjega v svojem originalnem kontekstu namreč predvideva prav takšno svarjenje: »Ne sovraži svojega brata v svojem srcu; odkrito posvári svojega bližnjega, da si zaradi njega ne nakoplješ greha! Ne maščuj se in ne bodi zamerljiv do sinov svojega ljudstva, temveč ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe; jaz sem Gospod.« (3 Mz 19,17–18)
*
Boljše izhodišče in boljši motiv za oznanjevanje je Kristusova zapoved. On sam je oznanjevanje evangelija zapovedal svojim učencem. Ker je končno nastopil od Boga postavljeni kralj, zakoniti dedič in vladar in Gospod vsega, je to zdaj treba nujno razglasiti vsepovsod. Zaradi njegove dobrote so vsi povabljeni v njegovo vladavino; tisti, ki ga bodo zavrnili, pa bodo seveda nosili posledice.
Tu se včasih pojavi ugovor, da so službe in darovi v cerkvi različni in da niso vsi poklicani k oznanjevanju evangelija, prav tako kot niso vsi preroki ali apostoli.
Odgovorimo lahko, da službe evangelista resda nima vsak učenec, da pa je vsak poklican, da po svojih močeh, po meri vere in Duha, ki sta mu dana, širi evangelij v svojem krogu, svoji socialni mreži. Saj tudi ni vsak poklican v službo preroka, pa Pavel jasno pravi, da »vsi lahko prerokujete« (1 Kor 14,31), se pravi, v molitvi prejmete sporočilo ali sliko od Boga, ki bo izgrajevala skupnost. Enako je z vsemi drugimi darovi in službami. V neki osnovni meri so dani vsakemu učencu, ker je deležen Kristusovega Duha, v vsakem pa se nato posebej močno razvija ta ali oni dar, če se pusti voditi Duhu.
Zapoved oznanjevanja evangelija je jasno podana v Jezusovem velikem naročilu, ki je v različnih evangelijih izraženo na različne načine, vsebina pa je enaka: Mt 28,18–20; Mr 16,14–18; Lk 24,36–49; Jn 20,19–23; Apd 1,6–8. Če bi kdo hotel ugovarjati, da je bilo to rečeno samo apostolom, velja opozoriti, da je ta zapoved globinsko povezana z obljubo Svetega Duha cerkvi; to je jasno izraženo v zadnjih treh odlomkih. Ali hoče ta, ki ugovarja, reči tudi, da nima Svetega Duha? In če ga ima, ga je prejel za kakšen povsem drugačen namen, ali kako?
Še odločneje pa je zapoved oznanjevanja podana v naslednjem Jezusovem izreku: »Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje [zaradi mene in] zaradi evangelija, ga bo rešil. … Kdor se sramuje mene in mojih [besed] pred tem prešuštnim in grešnim rodom, se ga bo tudi Sin človekov sramoval, ko bo s svetimi angeli prišel v veličastvu svojega Očeta.« (Mr 8,35.38, besede v oglatih oklepajih manjkajo v najstarejšem rokopisu P45 iz 3. st.) – Življenje Jezusovega učenca je evangelij, govoriti njegove besede kljub nasprotovanju in sramotenju sveta spada k temeljnemu Kristusovemu klicu. Kdor tega ne počne, ne sledi Kristusu in ne bo prišel v njegovo slavo.
*
Še boljši motiv oznanjevanja je Kristusova oseba, njegova identiteta, kdo je ta, ki ga oznanjamo. V njem »so skriti vsi zakladi modrosti in spoznanja« (Kol 2,3). »V njem telesno biva vsa polnost božanstva« (Kol 2,9). »Bogat je bil, pa je zaradi vas postal ubog, da bi vi obogateli po njegovem uboštvu.« (2 Kor 8,9) Ko govorimo o Kristusu, govorimo o neizmernem bogastvu, ki se razdaja. O zakladu, ki je vreden več od vsega (prim. Mt 13,44). Ta zaklad nam je zaupan, da ga v moči Kristusovega Duha delimo naprej.
Predstavljamo si lahko takole: kralj nam je zaupal milijardno vsoto, ki naj bi jo delili vsem potrebnim. Mi pa mu ne zaupamo in je ne delimo naprej. Ali ni to slepota, škrtost in sebičnost? Prim. Priliko o talentih, Mt 25,14–30.
Ali pa si predstavljajmo, da v deželi vlada epidemija smrtonosne bolezni. Kralj nam da velike zaloge zdravila, ki zanesljivo ozdravi to bolezen, toda trenutne uporne oblasti v deželi so to zdravilo označile za neučinkovito in ga očrnile. Komu bomo zaupali? Nas bo sram pred javnim mnenjem, ali pa se bomo nanj požvižgali in raje reševali življenja? Hočemo ali nočemo biti podaljšek kraljeve dobrote, ljubezni in zdravilne moči?
Oziroma biblično: Bog je pred davnimi časi Abrahamu obljubil blagoslov, ki se bo po njegovem potomcu, Kristusu, razširil na vse družine v vseh narodih. Ali ne vidimo, da je širjenje dobre novice o Jezusu točno to: nošenje in širjenje tega blagoslova v temo, v prekletstvo tega sveta?
*
Najboljši motiv pa je Kristusova ljubezen, ki presega vse (prim. Ef 3,19) in ki nas »stiska«, »sili« in »priganja« (2 Kor 5,14 v različnih slovenskih prevodih). Priganja k čemu? Poglejmo kontekst: k temu, da delimo Kristusa z drugimi in jih kličemo k spravi z Bogom (2 Kor 5,11.18–20)!
S tem smo se vrnili na začetek, h Kristusovi oziroma Očetovi lastni motivaciji za širjenje evangelija: veliki božanski ljubezni. Kristus ve: tam zunaj so ljudje, ki morajo slišati za njega. So ljudje, ki bodo prisluhnili evangeliju in našli Jezusa kot vodo v puščavi. Zato nas pošilja – ravno v tej svoji veliki ljubezni – da gremo in jo delimo z ljudmi. Nekateri bodo vstali od mrtvih. Nekateri bodo spregledali in nekaterim se bo vrnil sluh. Zato moramo oznanjevati evangelij v vseh njegovih razsežnostih, vključno s sodbo, dostojno kralju. In zaradi tega moramo biti pripravljeni tudi kaj pretrpeti …
*
Učenčevsko gibanje BigLife v svojih gradivih kot motiv za deljenje evangelija navaja štiri klice:
- Klic od zgoraj: »Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu!« (Mr 16,15)
- Klic od spodaj: »Prosim te torej, oče, da ga pošlješ v hišo mojega očeta. Imam namreč pet bratov in posvari naj jih, da tudi oni ne pridejo v ta kraj mučenja!« (Lk 16,27–28)
- Klic od znotraj: »Če namreč oznanjam evangelij, nimam pravice, da bi se ponašal, saj je to zame nujnost. Kajti gorje meni, če evangelija ne bi oznanjal! Ko bi namreč to delal na lastno pobudo, bi imel plačilo. Če pa tega ne delam na lastno pobudo, mi je bilo zaupano oskrbništvo.« (1 Kor 9,16–17)
- Klic od zunaj: »Neko noč pa je Pavel videl prikazen. Pred njim je stal neki Makedonec in ga prosil: ›Pridi v Makedonijo in pomagaj nam!‹« (Apd 16,9)
Slišimo te klice, po Božjem Duhu? Se pustimo vpreči v njihov jarem, Jezusov jarem Božjega kraljestva (prim. Mt 11,29)?
Matjaž Črnivec 