Koronska kriza – kaj naj stori Jezusov učenec

Ob premišljevanju Psalma 11

Stopimo korak nazaj in poglejmo, kaj se dogaja v svetu. Znašli smo se v informacijski vojni. Gre za pravo vojno: ljudje množično umirajo, ker nimajo pravih informacij – takšnih ali drugačnih. Stave so visoke na obeh straneh.

Poglejmo, kdo je na eni in kdo na drugi strani tega spopada. Na eni strani, ki jo imenujem »uradna«, so politični voditelji s svojimi zdravstvenimi organizacijami, z množičnimi mediji in nato tudi z vzvodi prisile in organi pregona. Za njimi stoji samooklicani konsenz medicinske stroke, za njim pa velike farmacevtske družbe, katerih finančni interesi in lobistične moči niso neznani. Še za njimi stojijo vplivne gospodarske elite, nekakšni »arhonti«, arhitekti nove digitalizirane svetovne ureditve s komaj prikritimi željami po kreiranju javnega soglasja, po popolni oblasti in po množičnem nadzoru. Ob njihovem boku stojijo sociopatski verniki v tehniko, ki naj bi bila končna rešitev za vse človeške tegobe, s svojimi utopičnimi ali distopičnimi vizijami prihodnosti.

Na drugi strani, ki jo imenujem »skeptična«, je manjšinski del medicinskih strokovnjakov, ki ugovarjajo političnemu konsenzu, da je cepivo edina pot iz epidemije in da drugih zdravil ni. Ob njihovem boku najdemo mnoge pravnike, ki opozarjajo na kršitve mednarodnih pravnih konvencij ter mnogih lokalnih ustav in zakonov. Za njimi stojijo zapriseženi proticepilci, ki načelno ugovarjajo vsem cepljenjem. Ob njihovem boku so mnogi drugi, ki so v zadnjih desetletjih izgubili zaupanje v prevladujočo doktrino in prakso samooklicane medicinsko-farmacevtske stroke, ki na vseh področjih enostransko zagovarja in razvija kurativo in ne preventive. Za njimi so pripadniki različnih duhovnosti in novodobnih gibanj s komaj prikritimi strahovi, paranojami in blodnimi utopičnimi ali distopičnimi vizijami prihodnosti.

Strani si po moči nista enaki. Uradniki imajo na svoji strani veliko več finančne, medijske in strokovno-propagandne moči ter seveda tudi brutalne policijske sile, kadar je to potrebno. Skeptiki so številčno v manjšini, ki pa ni zanemarljiva – po različnih ocenah gre za 20–25% prebivalstva; delujejo pretežno prostovoljno (čeprav je res, da nekateri »vplivniki« od svoje »skepse« tudi živijo, in to niti ne tako slabo) ter se povezujejo v ohlapne mreže, ki so horizontalno morda nekoliko povezane, nimajo pa nikakršne vertikalne organiziranosti ali vodstva; nasploh je ta skupina zelo raznolika, v njej so tudi nekateri cepljeni, ki se ne strinjajo z militantnim postopanjem uradnikov.

Po osebnih preferencah nam je lahko ena ali druga stran bližja, toda če smo pošteni, moramo priznati, da so na obeh straneh prisotne nekatere sile, ki ne vlivajo zaupanja.

Poglejmo si še predmet spora. Gre za krizo, ki jo je povzročil izbruh virusa covid-19 in za to, kako naj bi se nanjo odzivali. To je široko področje, znotraj katerega lahko začrtano več posameznih »bojišč«: izvor virusa, nevarnost virusa, koristnost mask, koristnost zapiranja družbe (»lockdowni«), obstoj preventivnih zdravil in zdravil za zgodnje zdravljenje, varnost in koristnost obstoječih cepiv ter prebolelosti, pogledi o nadaljnjem razvoju in koncu krize ter o morebitnih ozadjih in interesih njenih glavnih akterjev na obeh straneh spopada. Povedati je treba, da je uradna stran pri svojih stališčih glede teh vprašanj večinoma poenotena, skeptična stran pa nikakor ne. Nekateri skeptiki se bojujejo na vseh omenjenih bojiščih, drugi pa samo na nekaterih od njih; nekateri na primer nasprotujejo uporabi mask in zapiranja družbe, ne pa tudi cepljenjem kot glavnemu načinu zaustavljanja epidemije. Skeptična stran je po svojih stališčih in prepričanjih precej bolj heterogena od uradne.

Situacija je izjemno kompleksna in v nekaterih vidikih tudi nepregledna, meglena. Ena najbolj vidnih razpok v javnem diskurzu je očitna, javno objavljena namera svetovne gospodarske elite, da se epidemijo covida uporabi za »resetiranje« obstoječega in uvajanje novega svetovnega reda. Kar je pri tem v nebo vpijoče, je dejstvo, da v zvezi s tem ne poteka nobena javna razprava med politiki ali intelektualci. Mediji o tem sploh ne govorijo. To očitno nasprotje ustvarja meglo negotovosti. Kaj zares hočejo doseči te elite? Zakaj si želijo nove svetovne ureditve? Kdo vse je med njimi in za njimi? Kako da se lahko kar takole javno »okoristijo« s humanitarno katastrofo covida? Koliko je pri vsem tem načrtovanega, koliko predvidenega in koliko naključnega, ki morebiti križa načrte teh mogotcev?

V megli je tudi vloga Kitajske in njeni neposredni interesi v in ob epidemiji. Gotovo obstajajo. Toda ali so enaki ali nasprotni zahodnim elitam? V kakšni zvezi so z odkritimi cilji te dežele da v desetih ali petnajstih letih prevzame vodilno vlogo v svetu?

Vse te nejasnosti povzročajo strah in mnoge vodijo v različne teorije, ki segajo od precej verjetnih do skrajno fantastičnih. Navaditi se bomo morali, da živimo z določeno negotovostjo in da si težko ustvarimo koherentno sliko vsega dogajanja. V informacijski vojni vlada kaos – informacijski, miselni, pravni, svetovnonazorski – kaos, ki zadeva vso družbo.

»Ko so temelji razrušeni, kaj more storiti pravični?«

Psalm 11,3

Dejansko se zdi, da se rušijo temelji človeške družbe, kot smo jo poznali. V medijih beremo, da živimo v času največjih sprememb v zgodovini človeštva. V družbi je zazijala ogromna razpoka, ki je ni mogoče preprosto odmisliti in še manj na hitro zaceliti. Kaj lahko v teh okoliščinah stori nekdo, ki sledi Kristusu? Kako naj se postavi? Kako naj se opredeli? Kako naj ne nasede strahovladi ene in paranoji druge strani? Kako naj misli, govori, ravna pravično? Kako naj išče Božjo pravičnost? Njegovo resnico? Resnico trenutne situacije, ki je nedvomno izmuzljiva – na obeh straneh se izgublja v nepreglednih obrisih in vprašljivih motivih močnih posameznikov, korporacij, vplivnikov in gibanj. Kot pravi angleški pregovor: »There are many fingers in the pie.« (»V piti je mnogo prstov.«) Gre za vojno mnogih nasprotnih interesov, ki sami po sebi pogosto niso prav nič krščanski.

»Bežite na vašo goro kakor ptica!«

Psalm 11,1

Ali naj bi bil odgovor umik, pobeg v duhovnost »slonokoščenega stolpa«, ki se ukvarja samo z lastnim odrešenjem, morda v ozkem krogu somišljenikov? Pobeg v individualno »iskanje Gospoda«, duhovno intimnost, ki noče razmišljati in se noče ukvarjati s tegobami, ki pestijo človeštvo, ki se noče umazati s kaosom in protislovji informacijske vojne? Naj res bežimo pred krivičnimi, ki »napenjajo lok, uravnavajo svoje puščice na tetivi, da bi v temi streljali na iskrene v srcu« (Psalm 11,2)? – »Kako morete (to) reči moji duši« (v. 1)!? Ali ne bi bila to zatajitev poslanstva Kristusove skupnosti, da je sol in luč svetu? Prav temu, grešnemu, temnemu, zmedenemu, spopadajočemu se, padlemu svetu.

»Gospod je v svojem svetem templju, Gospod ima svoj prestol v nebesih; njegove oči gledajo, njegov pogled preizkuša človeške otroke.«

Psalm 11,4

Najprej: potrebna je jasna zavest, da je Bog še vedno Bog. Še vedno je na prestolu. Še vedno vlada narodom. Še več: on sam je nad to krizo, kakor koli jo razumemo, on jo je dopustil, za vsem tem ima tudi on svoj načrt, čeprav ta zaenkrat morda še ni razviden. »Kar koli se ti zgodi, to sprejmi kot nekaj dobrega, saj veš, da se nič ne pripeti brez Boga«, nas tolaži in spodbuja zgodnjekrščanski spis (Didahe 3,10). Torej: poskrbeti moramo, da smo trdno zasidrani v njegovi zgodbi, v evangeliju, ki se razrašča po vsem svetu in katerega nosilci smo. V evangeliju, ki je Božja moč (Rim 1,16) in ki razglaša nastop nove oblasti, naznanja pravi in resnično veliki »reset« vsega človeškega v Kristusu! V tej dobri novici moramo biti ukoreninjeni tudi in še posebej v takšnih vojnih, kriznih časih.

Šele na osnovi te jasne zavesti se lahko Kristusova skupnost v teh razmerah posveti pravi posredniški molitvi, ki je njena prva kraljevsko-duhovniška služba pred Vladarjem vladarjev, Zdravnikom zdravnikov, Sodnikom sodnikov, Resničnim, ki je resnica sáma. To je torej prvi odgovor na vprašanje: »Kaj more storiti pravični?« Z gotovostjo in pogumno zaupnostjo naj prihaja pod prestol milosti in posreduje za svet, ki se je znašel v kaosu. Za to je poklican. Za to je postavljen od začetka stvarjenja.

»Gospod preizkuša pravičnega in krivičnega.«

Psalm 11,5

To velja tudi v tej krizi: Bog preizkuša človeštvo – prepušča ga lastnim nagnjenjem, da človek sam boleče izkusi, kaj si želi, kaj je v resnici njegov »bog«. Maliki razkrivajo svoj pravi, morilski, zločinski obraz. Sicer je še prezgodaj za končno razsodbo (ta pripada izključno Bogu), vendar lahko v tem vojnem metežu že zdaj brez težav prepoznamo obrise vsaj dveh malikov. Prvi je malik znanosti in tehnologije. V resnici gre za lažno znanost, za znanost kot ideologijo, ki je pozabila na svoje znanstvene meje in se povzdignila nad vse ter prevzela vlogo, ki jo je imela v družbah nekoč religija. Ob boku ji stoji tehnologija, tudi medicinska tehnologija, kot nova odrešiteljica človeštva. Nasprotovanje temu maliku moramo Jezusovi učenci vsekakor pozdraviti. Drugi malik pa je mamljivost lažne duhovnosti, ki se utaplja v takšnih ali drugačnih videnjih in fantastičnih teorijah, ki slepi ljudi z lažnimi duhovi, prividi in strašenjem. Ta malik povzroča občutke ogroženosti, paniko, bes, otemnjenost razuma in agresijo. Nasprotovanje temu moramo Jezusovi učenci prav tako pozdraviti. Torej imamo stični točki z obema stranema. In proti obema.

Toda še enkrat: »Gospod je v svojem svetem templju.«

Kristus, ki mu je dana vsa oblast v nebesih in na zemlji (Mt 28,18), je v svojem svetem templju. Je v posameznikih in skupnostih, ki so mu popolnoma posvečene. Ki vejo in popolnoma zaupajo, da je on odrešenik sveta (Jn 4,42). Se pravi je rešitelj tudi te krizne situacije. Pri njem je rešitev. Pri njem je upanje, pot naprej, izhod iz te krize in iz vseh kriz. Celo iz smrti in pekla samega (Raz 1,18). Z nepreklicnim vstajenjem od mrtvih ga je Oče že potrdil za vladarja, za Božjega Sina v moči (Rim 1,4). To, kar je v resnici kritično, je odnos vsakega človeka do njega. Torej: ne smemo pozabiti, kaj je prva, najpomembnejša kriza. Informacijska vojna okrog koronavirusa ni nepomembna, vendar je in mora ostati nekaj drugotnega, če hočemo biti in ostati Jezusovi učenci. On, vladar zgodovine, v in za vsem tem opravlja svoje delo. Kakšni so njegovi nameni, nam v podrobnostih morda še ni jasno, vemo pa, kaj je in ostaja njegov glavni namen: da se ljudje rešijo malikov, lažnih podob božanskega, in se zatečejo k živemu Bogu v Jezusu. On je bogat zaklad življenja in nenazadnje tudi ozdravljenja. Če nam Jezusova ljubezen in njegov dar, »pravo, polno življenje, ki ne mine«, res kaj pomenita, potem smo tudi v teh razmerah lahko mirni in polni poguma.

Naša glavna naloga torej je in ostaja vezana na izvrševanje Kristusove popolne oblasti v tem svetu: »Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence« (Mt 28,18–19). Tako – z delanjem učencev in ustvarjanjem njihovih skupnosti – prihaja Božje kraljestvo v tem času. Tako se uresničuje Božja pravičnost. Tam je »pravičnost, mir in veselje v Svetem Duhu« (Rim 14,17). Tam je »Gospod v svojem svetem templju«. Prinašanje dobre novice o Kristusovi ljubezni je hkrati najvišje dejanje ljubezni do bližnjega, še posebej v tem temnem času, ki vpije po odrešitvi.

To sta torej drugi in tretji odgovor na vprašanje: »Kaj more storiti pravični?« Z vsemi sredstvi in ob vsaki priložnosti naj oznanja Resnico z veliko začetnico, evangelij o Kristusu, ki je umrl in vstal od mrtvih za vse. In gradi naj skupnosti, ki jih vodi Duh Vstalega, kjer je Božje kraljestvo že otipljivo navzoče v tem svetu.

V luči tega poslanstva moramo v pričujoči vojni obe strani soočiti z malikovalskimi težnjami, ki so prisotne na obeh straneh, ter po drugi strani potrjevati njihovo kritiko. S tem že prehajamo k naši drugi nalogi, ki sicer ni tako pomembna kot prva, vendar se ji ne smemo povsem izogniti, če želimo aktivno delovati v temnem svetu, v katerega nas pošilja Kristus, in želimo biti razumevajoči, razumni, pravični, odgovorni, skrbni in ljubeči do ljudi, ki jih srečujemo. Vztrajati moramo v nelagodnem položaju, ki sicer ni nevtralen, vendar pa vidi skozi agende, poenostavitve in manipulacije ene in druge strani. Zavezani moramo biti tudi resnici z malo začetnico, resnici trenutne komplicirane družbene situacije, do katere ni lahke poti in ki je v nekaterih pogledih izmuzljiva. Po svojih močeh in v pravi meri jo moramo skušati dojeti, paziti se moramo lahkovernosti in poenostavljenih odgovorov z ene in druge strani ter biti pripravljeni ponižno spremeniti svoje poglede, če nova očitna dejstva pokažejo tako. Nasprotovati moramo demoniziranju posameznikov na eni ali drugi strani. V vsem tem se kaže človeška krhkost, zmotljivost, umrljivost, ki ji je namenjeno Kristusovo usmiljenje in ozdravljenje in vstajenje. S krotkostjo moramo sprejemati drugače misleče in posebej ljubosumno braniti enost Kristusovega telesa. Izstopiti moramo iz »pravil igre«, ki nam jih narekujejo vojne strategije ene ali druge strani. Posebej moramo izpostaviti dobre zglede posameznikov ali virov novic, ki ne pristajajo na preproste ideološke delitve, ampak tudi sami vztrajajo v iskreni, nelagodni negotovosti glede nekaterih vprašanj ter v samokritiki. Še enkrat: to ne pomeni, da smo nevtralni. Prepričan sem, da se bo ob svojem času pokazalo, da ima skeptična stran prav vsaj na nekaterih »bojiščih«. V vmesnem času pa smo poklicani, da si pridobimo čimbolj zanesljive informacije, dobro podprte z dejstvi in uravnotežene, ob ponižnem zavedanju, da je situacija kompleksna.

Vseeno pa moramo paziti, da nas ukvarjanje s komplicirano resnico koronske krize ne potegne vase. Ravno v tem je nelagodnost položaja, v katerem moramo vztrajati. Ostati moramo v stiku s svetom, ne smemo pa dopustiti, da nas zmeda odvrne od naše glavne naloge oziroma da omaje našo vero, upanje in ljubezen ter veselje in pogum. »Vi ste luč sveta« (Mt 5,14), nam pravi Jezus. Če vidimo, da je povsod okrog tema, je še toliko bolj pomembno, da naša luč sveti brez vsakih ovir. Prav v tem času krize in negotovosti se namreč mnogi, ki so bili prej popolnoma otopeli za resnico, sprašujejo o temeljnih življenjskih vprašanjih. Iščejo upanje, iščejo pravi smisel. Sprašujejo se, kako bi morala pravzaprav izgledati prava človeška družba. Iz lastnih izkušenj vem, da so mnogi zdaj bolj odprti za evangelij, kot so bili kdaj prej. In ali ni ustanavljanje preprostih skupnosti, v središču katerih je Kristus in kjer se ljudje zares lahko povežejo in z ljubeznijo služijo drug drugemu – ali nastajanje in množenje takšnih iskrenih občestev ni pravi božanski odgovor na družbeno stisko in kaos, ki smo mu priča? Kaj pa če je to ena od tistih stvari, ki jih Gospodar zgodovine dela v in za vsem tem burnim dogajanjem? Ne na kateri, temveč na čigavi strani bi se radi znašli po koncu tega spopada?

»Na krivične bo dal deževati zanke, ogenj, žveplo in hudo nevihto, to je delež njihove čaše. Zakaj Gospod je pravičen, ljubi pravičnost, iskreni bodo gledali njegovo obličje.«

Psalm 11,6–7