Se je res treba cepiti proti covidu iz odgovornosti in skrbi do drugih?

Zdi se, da je ta trditev v različnih oblikah glavno gibalo javne kampanje, ki spodbuja k cepljenju. Izrekajo jo državni, zdravstveni, medijski in tudi mnogi verski voditelji. Gre za moralni naboj, ki poganja kolesje enega največjih projektov v zgodovini človeštva. Celotni argument gre nekako takole: cepiti se je treba iz skrbi in ljubezni do drugih, to je družbeno odgovorno dejanje. Če se ne cepiš, ogrožaš sebe in druge. Pravzaprav v obeh primerih ogrožaš druge: če se okužiš sam in pri tem zboliš za hujšo obliko koronavirusa, boš moral v bolnišnico, tam boš po nepotrebnem obremenil že tako preobremenjeno zdravstveno osebje, ki se zaradi tvoje sebičnosti ne bo moglo posvetiti drugim covidnim bolnikom ali pa drugim bolnikom nasploh. V priostreni obliki: zaradi tebe, ki se nisi hotel cepiti, s čimer bi lahko preprečil svojo okužbo ali vsaj resnejši potek bolezni, bo v težavah nekdo drug, morda bo celo umrl, ker ne bo dobil potrebne zdravstvene oskrbe.

Poglejmo nekaj konkretnih izjav iz naših medijev na to temo. Minister Počivalšek je nedavno izjavil, »da ne more neodgovorna manjšina, ki zavrača cepljenje, povzročiti ogromno škodo in prizadeti tiste, ki ›skrbimo za svoje zdravje in zdravje drugih‹.«[1]

Podobno Mateja Logar: »Smo v situaciji, ko 25 odstotkov tistih, ki nasprotujejo cepljenju in ukrepom, drži celotno državo v šahu. Tudi ti se morajo zavedati, da je odgovornost za trenutno situacijo na njihovi strani.«[2]

Tudi konkretni podatki o preobremenitvi zdravstva lahko kažejo v to smer, sploh če so objavljeni v kontekstu spodbujanja h cepljenju: »Po podatkih bolnišnic, ki jih je predstavil Poklukar, bo zaradi zagotavljanja kadra za covidne oddelke v tem tednu odpovedanih 589 operativnih posegov v bolnišničnem delu, 175 ambulantnih operativnih posegov in 5824 specialističnih ambulantnih obravnav. Prav tako bo v tem tednu izostalo 6792 dni akutne bolnišnične obravnave in 1072 dni neakutne bolnišnične obravnave.«[3]

Poleg omenjenega splošnega moralnega argumenta za cepljenje obstaja še ostrejše stališče, na katero naletimo v določenih krščanskih krogih. »Teološko gledano je argument še močnejši. Biti kristjan pomeni, da v svojem življenju slediš Kristusovemu zgledu. Jezus je druge vedno postavljal na prvo mesto. Svojim zasebnim pravicam se je odpovedal za splošno dobro in se žrtvoval za slabotne. Ljubil je druge kakor je ljubil sebe in bi gotovo napravil kar koli, da bi čim bolje zaščitil necepljene otroke v svoji soseski. Krščanska etika vedno postavlja ranljive na prvo mesto.«[4] V podobnem duhu je tudi papeževa izjava, da je »cepljenje s cepivi, ki so jih odobrile pristojne ustanove, dejanje ljubezni. Tudi prispevati k temu, da bi se večina ljudi cepila, je dejanje ljubezni.«[5]

Vse to po svoje seveda drži. Če zbolim za koronavirusom, kljub temu, da bi to lahko preprečil, ravnam neodgovorno do drugih, saj bom verjetno okužil še koga. In tudi problem obremenitve zdravstvenega sistema je realen in ga je treba vzeti resno.[6] Ljudje umirajo zaradi covida in tudi zaradi drugih bolezni, ki se jim zdravstvo ne more posvetiti zaradi preobremenjenosti s covidom. Vsi ljudje, še posebej pa kristjani, smo zavezani k temu, da naredimo vse, kar je v naši moči, da drugi zaradi nas ne bi trpeli in umirali – zaradi naše malomarnost ali naših predsodkov.

Vendar, ali je to vsa resnica? Preden odgovorimo, moramo stopiti korak nazaj in od daleč pogledati na situacijo, v kateri se nahajamo. Smo sredi informacijske vojne med dvema taboroma, »uradnim« in »skeptičnim«. Obe strani pogosto poenostavljata dejstva, prirejata nekatere podatke in zamolčita druge. Navaditi se bomo morali, da operiramo s prepričanji, glede katerih v danem trenutku ne moremo doseči popolne gotovosti. Kdor ni strokovnjak, si sicer lahko ustvari približno sliko o celotnem dogajanju, ki je kolikor toliko koherentna, vendar pa bodo v njej vrzeli, ki jih ne bo znal zapolniti.

Dejstvo je, da celotno poročanje »uradnega« tabora kaže luknje, pomanjkljivosti, in nerazumne odločitve, ki upravičeno ali neupravičeno vzbujajo skepso. Obstajajo vsaj tri zamolčana ali prezrta dejstva, ki govorijo proti moralnemu imperativu, da naj bi se kot družbeno odgovorni ljudje cepili iz skrbi za druge:

1. Cepljenje ni edini način zaščite proti covidu. Obstaja več preventivnih protokolov, ki jih vsaj delno potrjuje tudi »uradna« medicinska stroka in ki dajejo zelo dobre rezultate pri preventivi.[7] [8] [9] [10] [11] Hkrati je pred kratkim postalo jasno, da tudi cepiva ščitijo samo delno in začasno.[12]
2. Nekateri ugledni znanstveniki trdijo, da je prav množično cepljenje dolgoročno še večja nevarnost za javno zdravstvo in s tem za vso družbo, kot je necepljenje.[13]
3. Vsa pri nas dostopna cepiva uporabljajo novo mRNA tehnologijo. Njeni dolgoročni škodljivi učinki še niso znani in tudi nekaj časa še ne bodo; lahko da bodo hudi in zato velika škoda za javno zdravje.[14]

Iz točk 2. in 3. jasno sledi, da je najbolj družbeno odgovorno in tudi najbolj ljubeče do bližnjih, da posežemo po sredstvih pod točko 1. V tej luči se trditve, da se je treba cepiti iz skrbi do drugih, kažejo ne samo kot napačne, ampak tudi kot zavajajoče in manipulativne, ker skušajo prek občutka krivde prisiliti mnoge v dejanje, ki je precej bolj sporno, kot se zdi na prvi pogled. Moralni argument za cepljenje se v tej luči izkaže za svoje nasprotje – za nekaj nemoralnega!

Na izreden moralni in tudi pravni problem zanemarjanja obstoječih sredstev in metod za preventivo in zgodnje zdravljenje covida opozarja izjava, ki jo je zdaj podpisalo že več kot dvanajst tisoč zdravnikov in drugih strokovnjakov iz vsega sveta. Po njihovem mnenju gre lahko pri preprečevanju uporabe teh sredstev in metod za nič manj kot »zločin proti človeštvu«.[15] Moralni zastavek je visok!

Upoštevati moramo, da za omenjenimi preventivnimi metodami in sredstvi zdaj stoji dobesedno že na stotine znanstvenih raziskav, ki so objavljene v »uradnih« strokovnih revijah.[16] In tudi če koga to ne bi povsem prepričalo: preprosto, zakaj pacient ne bi smel imeti možnosti, da na lastno odgovornost, ob jasni obveščenosti o možnih posledicah, pristane na zdravljenje z njimi oziroma ga zahteva? Sploh glede na to, da pri nas vlada ni sprejela nobene odškodninske odgovornosti za hujše negativne posledice po cepljenju proti covidu, kakor da bi bilo tudi slednje povsem na lastno odgovornost.[17]

Skratka: podroben pregled stanja raziskav, kot se nam trenutno ponuja, pokaže, da je moralno sporno predvsem komur koli očitati, da je nemoralno, če se ne cepi.

Ugovori

»Uradna« stran seveda naštetim dejstvom ugovarja. Poglejmo glavne ugovore proti zgornjim trem točkam in kaj lahko povemo v zvezi z njimi.

1. Pogosto slišimo, da naj bi cepljenje varovalo bolj kot druge preventivne metode. – Morda, vendar so si uradni podatki glede uspešnosti enega in drugega presenetljivo blizu.[18]
2. Drugi znanstveniki trdijo, da virus mutira sam od sebe, tretji pa, da bodo nove variante manj nevarne, kar naj bi bila splošna značilnost razvoja virusov. – Morda res, vendar tega v tem trenutku ne moremo vedeti z gotovostjo. Cepiva, ki le delno ščitijo populacijo, naj bi na virus vršila evolucijski pritisk k mutacijam, ki so nevarnejše za zdravje. Naj bo tako ali drugače, že sámo dejstvo, da obstaja med vrhunskimi strokovnjaki glede tega razhajanje, mora pomeniti, da smejo obstajati različna mnenja tudi med nami, nestrokovnjaki! Kakršna koli drugačna ureditev bi bila zatiralska, totalitaristična, tiranska. In točno takšni obravnavi so izpostavljeni vsi »skeptiki«, ne glede na to, ali njihovi argumenti slonijo na fantastičnih teorijah ali pa na znanstvenih, strokovno preverjenih raziskavah.
3. Mnogi raziskovalci zagotavljajo, da so cepiva varna in da je negativnih stranskih učinkov relativno malo. – Podobno kot prej, na to vprašanje bomo lahko z gotovostjo odgovorili šele čez leta. Tudi tu se mnenja razhajajo, a preprosto dejstvo je, da je že zdaj hudih, celo smrtnih reakcij na cepiva več, kot o tem izvemo iz »uradnih medijev«,[19] in tudi več, kot jih je uradno zabeleženih. Do podporočanja prihaja iz različnih vzrokov, v največji meri pa zaradi pritiska in cenzure uradne medicinske doktrine.

Ti ugovori morda nekoliko zrelativizirajo prej navedene trditve, nikakor pa jih ne ovržejo.

Posledice

Glede na povedano je torej nemogoče s čisto vestjo enoznačno pritrditi »uradni« doktrini in še posebej manipulativnemu trkanju na vest ljudi, ki jo izvajajo njeni medijski predstavniki. Hkrati pa to ne pomeni, da so tisti, ki so se odločili, da se ne bodo cepili proti covidu, prosti vsakršne moralne odgovornosti. Prav nasprotno, glede na celotno situacijo so še kako zavezani k skrbnemu in družbeno odgovornemu ravnanju. Iz vsega povedanega namreč za necepljene izhajata dve zelo konkretni, praktični posledici:

1. Necepljeni, ki ne upoštevajo omenjenih preventivnih mer, so dejansko nesolidarni z ostalimi, njihovo ravnanje je neetično. Z drugimi besedami: kdor se odloči, da se ne bo cepil, in po možnosti covida tudi ni še prebolel, je dolžen poskrbeti za varnost sebe in drugih s pomočjo drugih preventivnih sredstev, ki so na voljo.
2. Necepljeni, ki za zaščito sebe in drugih ne poskrbijo s pomočjo razpoložljivih sredstev, morajo s tem sprejeti odgovornost. V primeru, da težko zbolijo za covidom in da v bolnišnici primanjkuje postelj, morajo svoje mesto prednostno prepustiti cepljenim. Z drugimi besedami: če ne storim prav nič za svojo zaščito pred covidom, moram biti pripravljen nositi posledice. Če ne sprejemam »uradnih« priporočil glede cepljenja, tudi ne smem zahtevati pomoči od »uradne« medicine, še posebej ne pred ostalimi, ki so priporočila sprejeli. V tem primeru je pač moja odgovornost, da vnaprej zavzamem drugo mesto in pri bolnišnični oskrbi prepustim prednost cepljenim.

Ti dve smernici sta zapisani kot korektiv »skeptikom«, ki ne bi hoteli sprejeti celotne teže situacije, v kateri se nahajamo, nikakor pa ne kot spodbuda »uradni« strani, da še bolj zatira že tako depriviligizirano skupino drugače mislečih. Kot sem opozoril zgoraj, živimo v časih, ko je težko priti do popolne gotovosti glede kompleksne situacije, v kateri se nahajamo. Če bi se izkazalo, da smo glede določenih stvari v zmoti, moramo vnaprej prevzeti odgovornost za morebitne posledice, tudi če bi bile te hude. Glede na to, kar je trenutno znano, se moramo držati omenjenih dveh smernic, sicer nas upravičeno zadene kritika, da ravnamo nemoralno, sebično in družbeno neodgovorno.

»Prizadevajte si za dobro pred vsemi ljudmi.«

Apostol Pavel, Rim 12,17

---

[1] RTV Slovenija, 4. novembra 2021.

[2] 24 ur, 4. novembra 2021.

[3] RTV Slovenija, 24. septembra 2021.

[4] To je zapisal kanadski pastor John Van Sloten, ki je v svoji cerkvi za udeležbo pri bogoslužju zahteval cepilno potrdilo. Svoje prepričanje je argumentiral v članku Ali naj cerkve zahtevajo cepilne potne liste?, objavljenem v Calgary Herald, 21. avgusta 2021.

[5] Navedeno po izjavi slovenske Komisije za pravičnost in mir Bodimo odgovorni za svoje zdravje in zdravje svojih bližnjih! z dne 28. septembra 2021, ki katoličane spodbuja k cepljenju proti covidu.

[6] Trditve nekaterih »skeptikov«, da temu ni tako, se mi zaenkrat ne zdijo verjetne, zato jih bom v tem prispevku prezrl.

[7] covid19criticalcare.com/wp-content/uploads/2020/11/FLCCC-Alliance-I-MASKplus-Protocol-ENGLISH.pdf

[8] swprs.org/on-the-treatment-of-covid-19

[9] www.hartgroup.org/promising-treatment-options

[10] americasfrontlinedoctors.org/covid/hydroxychloroquine/treatment-protocols

[11] Posebej poučen je primer preventive, ki jo izvaja indijska zvezna država Utar Pradeš. Njihov pristop je pohvalila tudi svetovna zdravstvena organizacija (WHO), vendar v svoji objavi ni razkrila, kaj točno je v »medicinskem paketu« (»medical kit«), ki ga delijo. To izvemo v indijskih medijih: poleg drugega so v njem multivitaminske tablete, ivermektin in menda tudi cink – se pravi to, kar priporočajo zgornji protokoli. V celotni zvezni državi, ki ima več kot 230 milijonov prebivalcev, je danes covid praktično izkoreninjen. Uspeha verjetno ne gre pripisati posameznemu od omenjenih zdravil, ampak prej njihovi kombinaciji.

[12] Gl. npr. »uradno« ugotovitev ameriškega CDC: www.cdc.gov/mmwr/volumes/70/wr/mm7031e2.htm.
Več podatkov in raziskav: https://swprs.org/covid-vaccines-a-shot-in-the-dark.

[13] Najvidnejši med njimi je Geert van den Bossche.

[14] karinrizner.si/resnica-o-kovidu-19/varnost-cepiv-proti-kovidu-19-in-njihovi-stranski-ucinki/

[15] Rimska deklaracija, podpisana septembra 2021. Gl. tudi novo deklaracijo glede cepljenja otrok (ki potencialno predstavlja še hujši etični problem) in povezave na podporne študije na isti spletni strani.

[16] Seznam vseh se zbira in ažurira na spletni strani c19early.com (poudarek je predvsem na zgodnjem zdravljenju covida, vmes so tudi raziskave o preventivnih sredstvih).

[17] Na to očitno neskladje jo izrecno opozarja opozicija: »Ni prav, da se država obrne stran in reče, cepili ste se na lastno odgovornost. Ne, cepili ste se na pobudo države in cepili ste se tudi zato, da zaščitite tudi druge« (Dejan Židan, RTV Slovenija, 2. novembra 2021).

[18] Za vitamin D3 naprimer nekatere študije ugotavljajo, da lahko zmanjša smrtnost za 79% ali potrebo po zdravljenju na intenzivnem oddelku celo za 96%. Pregled vseh znanstvenih raziskav v zvezi z vitaminom D je na (pod)strani c19vitamind.com.

[19] V Izraelu so z namenom ozaveščanja javnosti o hudih posledicah cepljenja lansirali kampanjo Testimonies (Pričevanja): www.vaxtestimonies.org/en.
Tudi v Sloveniji že obstaja amaterska zbirka podobnih pričevanj: odysee.com/@mcgreg.ragnar:9/Posledic-cepljenja-v-Sloveniji:9 (od 2. do 21. minute).