Kristjani in pogoj cepljenja za udeležbo na bogoslužju

To razmišljanje je nastalo v spletni debati na Facebooku kjer so nekateri sogovorniki zastopali stališče, da morajo krščanske skupnosti dosledno upoštevati vladni odlok, v skladu s katerim se je mogoče bogoslužja udeležiti le z izpolnjevanjem pogoja PCT. V svojem razmišljanju sem se osredotočil samo na pogoj C, ki predstavlja glavni etični in praktični problem. Naj uvodoma povem: nisem a priori proti cepljenju in testiranju, spoštujem brate in sestre v Kristusu, ki so se cepili in ki v skladu s svojo vestjo sledijo večinskim smernicam reševanja covida-19. Odločno zagovarjam dolžnost vseh, da pazimo drug na drugega, da z vsemi razpoložljivimi sredstvi zavarujemo sebe in druge ter tako preprečujemo okužbe. Vendar je še nekaj bolj svetega od tega. Kot je rekel Luter: »Tu stojim, ujetnik Božje besede in svoje vesti, tako mi Bog pomagaj!«

Stališča sogovornikov v obrisih povzemam takole:

1. Vprašanje varnosti: kdor pride v občestvo necepljen, ogroža njegovo varnost.
2. Etično vprašanje: ravnanje nekoga, ki se noče cepiti, je »nekrščansko in neljubeče«, takšnemu »ni mar za blagor bližnjega in občestva«, tak je »brezbrižen ali ignorantski«. Z drugimi besedami: to je nemoralno, to je greh.
3. Izključitev iz občestva: takšnemu človeku je pred Bogom prav preprečiti udeležbo na bogoslužju.

Preden odgovorim po točkah, naj povem na splošno: če so ta vprašanja upravičena, so upravičena zgolj kot stvar internega razmisleka Gospodove skupnosti. Ne morejo biti preprosto kopija nekega vladnega odloka, ker se tičejo enosti Božjega ljudstva in cerkvene discipline, o katerih država seveda ne ve ničesar (in prav je tako). In sploh ne morejo biti preprosta kopija vladnega odloka v podrobnostih, kako se izvajajo, ker ima cerkev v zvezi s cerkveno disciplino svoja lastna pravila, ki jih je postavil sam Kristus, Glava cerkve (Mt 18,15–20).

V zvezi s temi vprašanji opozarjam tudi na javno izjavo angleških kristjanov (https://vaccinepassportletter.wordpress.com/), s katero se v celoti strinjam. Tam je že precej dobro formuliranih odgovorov in stališč, ki se jim preprosto pridružujem.

Glede 1. Vprašanje varnosti

Načelno, v abstrakciji, bi se lahko strinjal, da nihče ne sme ogrožati zdravstvene varnosti večine občestva. Z zavedanjem, da takšno načelo ni absolutno (obstaja večja pravica, »pravica do Boga«), ampak da gre krščanska ljubezen tudi preko njega: Kristus zdravi gobavce, prva cerkev tvega in skrbi za ljudi, okužene v tedanjih epidemijah (gl. raziskave Rodneya Starka ali v spletni iskalnik preprosto vpiši: »early church service plague«).

Vendar konkretno mi nismo v takšni situaciji. Tu se brani vstop zdravim, ki so zgolj potencialno nevarni. V osnovi sta dve možnosti: a) Če cepivo deluje, potem necepljeni ne ogrožajo cepljenih, temveč kvečjemu sami sebe, za kar je seveda prav, da prevzamejo odgovornost. b) Če cepivo ne deluje, potem celotni argument pade. Kot zdaj vemo, je resnica nekje vmes: cepivo varuje delno, vendar ne vedno, in hkrati vemo, da imajo tudi necepljeni lahko dobre možnosti, da so »varni« (npr. preboleli, ki jim je že potekel državni rok 6-ih mesecev, ali pa tisti, ki dosledno jemljejo različna preventivna sredstva).

Tu ne morem, da si ne bi privoščil malega ekskurza: če nas res tako skrbi za zdravstveno varnost občestva, zakaj tega ne počnemo tudi sicer? Ali mogoče ne vemo, da je npr. prekomerna telesna teža (kot jo razkazujejo nekateri javni varuhi zdravja in promotorji cepljenja) velika nevarnost za zdravje nasploh in še posebej za resni potek bolezni covid-19 (gl. uradni članek na to temo)? Si predstavljate absurdno situacijo, ko bi iz občestva izključili še predebele!? Kakšno občestvo bi bilo to? Prosim, ne bodimo nepristranski, imejmo enaka merila.

Glede 2. Etično vprašanje

Tu je jedro problema. Javni diskurz gre vse bolj v smer: »Necepljeni so krivi za nadaljevanje pandemije. Ves narod imajo za ujetnike. Necepljeni so egoisti, ker ne skrbijo za blaginjo vseh, ampak gledajo samo nase. Treba je verjeti znanosti ter sprejeti cepiva za varno in učinkovito orožje proti pandemiji.« In cerkev naj bi ta diskurz ponotranjila (neposredno, neprevprašano, samoumevno?).

Res? Če bi bile stvari enoumno jasne, bi to morda držalo. Vendar, žal, niso. Naj naštejem nekaj glavnih argumentov proti:

1. Vsa trenutna cepiva imajo v ZDA dovoljenje EUA (Emergency Use Authorization); ne vem točno, kako je v EU, vendar vsekakor drži, da so pri njih preskočili tretjo fazo testiranja, ki traja več let in opazuje dolgoročne učinke cepiva. Razumem in zdi se mi prav, da so cepiva na voljo že zdaj, ker lahko pomagajo rešiti mnoga življenja. Vendar se ne smemo pretvarjati, da njihova uporaba ni vsaj do neke mere problematična. Ljudje, ki jih prejemajo, bi morali biti seznanjeni z vsemi možnimi stranskimi učinki, čeprav malo verjetnimi – a niso. (Za razliko: ko sem se pred desetimi leti cepil proti rumeni mrzlici sem moral najprej podpisati dolgo izjavo, da sprejemam tveganje, da bom lahko zaradi cepiva umrl, bil trajno invaliden itn.) Se pravi je etično sporno kogar koli siliti k cepljenju.
2. Skepse do prevladujočega političnega diskurza in načina reševanje krize ne izražajo samo fanatični proticepilci, ki verujejo teorijam zarote in v ravno zemljo, ampak mnogi resni znanstveniki z vsemi pravimi »kredencami«. Zgolj primer enega mnogih: Geert vander Bossche – priporočam, da si preberete njegov CV in vsaj članek »Some guidance to separating the wheat from the chaff«. Med skeptiki so tudi Nobelovi nagrajenci in eden prvih snovalcev tehnologije mRNA cepiv, Robert Malone. Vsak človek mora imeti pravico, da se seznani tudi s temi drugačnimi stališči.
3. Kot že nakazano: javno dostopni uradni podatki kažejo, da pri različici delta obstoječa cepiva razmeroma kmalu po cepitvi ne varujejo več pred okužbo (npr. https://www.cdc.gov/mmwr/volumes/70/wr/pdfs/mm7031e2-H.pdf) in nekoliko pozneje tudi ne več pred hujšim potekom bolezni. Ostra delitev na »ene« in »druge« je torej nemogoča in zato neupravičena tudi s tega vidika.
4. Obstaja širši problem kredibilnosti znanosti, medicine in farmacije v sodobni globalni družbi. Vsakomur, ki zadevo razišče vsaj na hitro, postane kmalu jasno, da so na vseh teh področjih močno prisotni različni finančni interesi, ki niso vedno v prid objektivni znanosti in ki neredko neposredno zavirajo raziskave, ki niso v skladu s trenutno prevladujočo znanstveno doktrino. Osebno nekoliko bolje poznam primer takšne »uradne znanstvene« zmote: približno pet desetletij je prevladovalo prepričanje, da so vse maščobe nevarne za zdravje, zaradi česar naj bi uživali predvsem ogljikove hidrate; v tem času so bili vsi, ki niso »verjeli« v to doktrino, označeni za odpadnike in niso mogli dobiti sredstev za raziskave. Pred nekaj leti je bilo to stališče dokončno ovrženo, toda nihče ne odgovarja za veliko zdravstveno škodo, ki je nastala v vsem tem času. Znanost ni (oziroma ne bi smela biti!) enovito polje, ki govori s samo enim glasom, sploh ko gre za zelo kompleksne pojave, kot je trenutna pandemija.

Zaradi vsega tega moramo bratom in sestram v Kristusu priznati pravico do oblikovanja lastnega mnenja po vesti. Njihove skepse ne moremo označiti za nemoralno, ker smo pač v informacijski vojni, v kateri obe strani poenostavljata, delata nedopustne bližnjice ter blatita druga drugo. Stališče, da se nekdo po svoji vesti ne cepi, smo dolžni spoštovati, tudi če se z njim ne strinjamo. To seveda velja v obe smeri: tudi necepljeni morajo spoštovati cepljene. Predvsem moramo kristjani silno paziti, da to ne bi razdvojilo Kristusovega telesa, še posebej, ko gledamo, kako strupeno se glede tega razdvaja vsa slovenska družba. Jezusovi učenci bi morali biti zgled, kako lahko obe stališči bivata eno poleg drugega, v spoštovanju in sprejemanju, kljub vsem nerazrešenim dilemam. Ali ne bi bilo to veliko pričevanje vsem Slovencem? No, vladni odlok, vzet po črki, pa to delitev dejansko vpeljuje.

V zvezi s tem je tudi danes še kako relevanten argument iz 14. poglavja Pisma Rimljanom, če upoštevamo njegov zgodovinski kontekst. Pri površnem branju se sodobnemu bralcu sicer lahko zdi, da je šlo tam zgolj za neka nebistvena vprašanja glede hrane, toda za bralce v tistem času je šlo za vprašanja življenja in smrti. Ne samo za osebno »varnost«, ampak za vprašanje zvestobe zavezi, zvestobe Bogu samemu, katere kršitev bi pomenila večno pogubljenje. Slabi dve stoletji pred tem so judovski mučenci raje umrli, kot da bi zaužili nedovoljeno hrano (prim. Drugo knjigo Makabejcev 6–7). Pavel pa vztraja, da naj v Gospodovem občestvu ostaneta obe prepričanji. »Prepričanje, ki ga imaš, imej ti pred Bogom zase. Srečen, kdor sam sebe v tem ne sodi, kar odobrava! Kdor pa dvomi, je obsojen, če jé, ker ne dela iz prepričanja. Vse pa, kar ni iz prepričanja, je greh.« (Rim 14,22–23 EKU)

Glede 3. Izključitev iz občestva

Kot sem že napisal, je izobčenje iz skupnosti v biblični optiki skrajno resno dejanje cerkvene discipline. Izrazi zanj so: »naj ti bo kakor pogan in cestninar« (Mt 18,17); »izročiti nekoga satanu v pogubo mesa« (1 Kor 5,5); »Izločite hudobneža iz svoje srede!« (1 Kor 5,13). Nekoliko blažja oblika je edino v 2 Tes 3,14–15, še vedno pa ima za cilj, da je izločenega »sram« in da se spokori za greh, se pravi smo nekje med drugim in tretjim disciplinskim korakom iz Mt 18,15–17. Prav tam se namreč izrecno predvideva, da mora biti pred skrajnim disciplinskim ukrepom izločitve iz občestva opravljen daljši postopek z več koraki in pogovori, kjer lahko posameznik pojasni svoje stališče in posebne okoliščine. Izključitev iz občestva pomeni, da nekdo ni več del Kristusovega telesa – da je odpadel od Kristusa. Je odločitev proti cepljenju res že odpad od Kristusa?

In naj dodam še drugi vidik, vidik krščanskega sočutja in usmiljenja. Cepljeni bi se lahko zavedali, da so necepljeni bratje in sestre zaradi ostrih vladnih ukrepov zdaj že v marsičem depriviligirani, drugorazredni državljani. Življenje jim je v marsičem oteženo in po njih se usuvajo plazovi ponižujočih obtožb in groženj uradnih oseb. Nekaterim grozi izguba službe. Ali ni v skladu s Kristusovo ljubeznijo, da bi morali za takšne še posebej skrbeti? Govorim o empatiji. Tako pa bodo enako izključitev doživeli še tam, kjer bi jo najmanj pričakovali: v cerkvi! Če krščansko občestvo tukaj odpove – ali si zares zasluži svoje ime?

Nenazadnje pa je tu še tretji problem, ki ga omenjajo tudi angleški kristjani v svoji izjavi. Gre za misijonski vidik. V občestvo menda lahko pride tudi nekdo, ki ni spreobrnjen. Grešnik, ki se morda iz napačnih razlogov upira državi in zato tudi nima pogoja, ki ga zahteva država. Mu bomo zdaj res preprečili, da sliši odrešilno sporočilo evangelija? Ali ne bi tudi državi najbolj koristili s tem, da se takšen človek spreobrne h Kristusu in med drugim postane tudi odgovoren državljan v vsem, kar ni izrecno proti evangeliju?

Glede na to, kar sem pokazal glede tč. 1 in 2, torej izključitev člana cerkve zaradi neizpolnjevanja pogoja cepljenja ni možna. Prav tako iz nekoliko drugačnih razlogov ni mogoče zavrniti zainteresiranega obiskovalca. Treba je poiskati različne druge možnosti, nekakšne realne kompromise, kako, kolikor je mogoče, zadostiti državnim smernicam in hkrati ostati v okvirih višjega zakona – Božjega razodetja v Kristusu, ki nam izrecno naroča, naj sprejemamo vse, brez razlik. Tudi uporne grešnike (Lk 15,1–2).

Povzetek: štiri teze

1. Država se ne more neposredno vmešavati v zadeve cerkvenega bogoslužja in discipline ter enosti Kristusovega telesa
2. Kristjani imajo pravico, da si glede cepljenja svobodno oblikujejo lastno prepričanje po svoji vesti
3. V Kristusovi skupnosti ne sme biti spora med cepljenimi in necepljenimi, ampak mora glede tega vladati medsebojno spoštovanje in sprejemanje
4. Izključitev iz občestva je neupravičena oblika kaznovanja necepljenih