Abraham, oče vere, je zapustil urbano življenje in ga zamenjal za polnomadsko. Vera zaobide človeško civilizacijo, krši njene standarde, okvire, horizonte pričakovanja, prepričanja, predstave, norme. Njene utrditve in ustalitve in zagotovitve. Prejema nebeško kraljestvo.
Vera je neukročena, nepokvarjena, nezaustavljena s človeškimi merili. Odpoveduje se človeški stalnosti in lastnini, ker v stalno posest prejema Boga in njegovo kraljestvo. In pri tem je Abrahamu navrženo tudi tisto prvo.
Vera je nekaj prvobitnega, veliko bolj kot civilizacija.
Zaradi te napetosti je vera vedno subverzivna. Ne pristaja na pravila človeške igre. Zato nastopa kot nekakšna motnja ali celo grožnja. Zato je tudi nujno deležna preganjanja, a je to ne more uničiti, nasprotno, ob tem še bolj raste.
To je zmaga, ki premaga svet: naša vera.
1 Jn 5,4
Matjaž Črnivec 