Christosis

Božji načrt z nami je nadvse preprost: da postanemo kakor Kristus. In to je torej tudi naš klic in cilj: da postajamo vse bolj skladni z njegovo podobo (Rim 8,29). Da bivamo in delamo kakor on (1 Jn 2,6; 4,17). On je delal predvsem učence, ki bodo, ko se izučijo, postali enaki njemu (Lk 6,40).* Torej je tudi naš cilj pri učenčevstvu enak: z Božjo močjo moramo “delati” ljudi, ki bodo kakor Jezus. In seveda pred tem in pri tem tudi sami rasti v to. Pri tem imamo lahko različne pripomočke, ki predstavljajo različne korake k temu cilju, vendar cilja nikoli ne smemo izgubiti izpred oči. Gledano s te perspektive, postane vsa Nova zaveza izredno jasna, preprosto usmerjena k enemu cilju.

V enako smer kaže tudi edina zapoved, ki jo je Jezus izrecno dal svojim učencem: ljubite, kakor sem vas jaz ljubil (Jn 13,34). Ta Kristusova ljubezen presega vsako drugo izkustvo in spoznanje in nas napolnjuje s polnostjo Boga samega (Ef 3,16–20). In ta zapoved je že tipično učenčevska: posnemati moramo Kristusa, se praktično učiti iz njegovega zgleda, da v tem ključnem delovanju postanemo “kakor on”. Od tod sledi vse ostalo učenčevstvo – kot raznovrstna aplikacija in konkretizacija te ene kristotvorne zapovedi.

To v osnovi potrjuje intuicijo pravoslavnih bratov, ki so razvili nauk o poboženju (theosis). Težava s tem naukom je zgolj v podrobnostih: ne gre za to, da naj bi bili preobraženi v Boga na splošno, generično, abstraktno, ampak v Boga-v-učlovečenju, Božjega Sina, Kristusa. Kristus je bil misijonar, preobrazba v njegovo podobo, kot smo videli, torej nujno vključuje širjenje evangelija, služenje ljudem z močmi Duha, učenje, in predvsem delanje učencev, ustanavljanje preprostih skupnosti, ki delajo nove učence. Tega mistične duhovne prakse praviloma ne vključujejo, vsaj ne prednostno, saj jim deluje preveč “aktivistično” (v kakšnih meniških gibanjih bi se morda našla tudi kakšna izjema). Kristusa naj bi posnemali v vsem, kar je, v vsem, kar je delal, v vsem, kar nam je zapovedal (Mt 28,20). Vajenec se od mojstra uči njegovega dela, ki je v tem primeru v prvi vrsti delo ljubezni. Ko zna delovati tako, kot mojster, postane njemu enak. Preobrazba duše, osvoboditev od notranjih vezi, slepot in gluhosti, se torej dogaja z roko v roki z delom evangelija. Zdi se, da ravno tja Bog pošilja moč tudi za notranjo preobrazbo, ki jo brez te vpreženosti v Jezusov jarem težko dosežeš. Pokristusenje ni namenjeno samo sebi, samo posamezniku, ampak svetu. Kristusova ljubezen se kaže v služenju bolnim, grešnim, nevrednim; edino tam se je lahko učimo. Kakor on, tako mi.

* Nobeno pretiravanje ni, če rečemo, da je bilo poleg smrti in vstajenja Jezusovo glavno življenjsko delo to, da je naredil dvanajst učencev, ki so bili sposobni nadaljevati njegovo delo in delati nove učence; temu je v času svojega delovanja nedvomno posvečal največ pozornosti. Gl. klasično študijo Roberta Colemana The Master Plan of Evangelism.