Vse sebuje (G.M. Hopkins). Sebovanje je bivanje kot jaz. Ohranjanje, izražanje, oddajanje mojega sebstva, tega kar sem, v svet. Jezus je prišel spremeniti, zamenjati, preustvariti, preobraziti, presnoviti, transsubstaciirati prav to.
Glavni način, kako sebujem, je moj notranji monolog oziroma dialog: tok misli v meni, ki si neprenehno sledijo. To je moj notranji svet. In Jezus je prišel očistit prav to (Mr 7,23). Ko se v tišini ustavim pred njim, Učiteljem in Gospodom, ko umolknem tudi navznoter, ne le na zunaj, ker čakam na njegovo besedo, kakor suženj svojega gospodarja, mu odprem srce, da dejansko vstopa vame in me preobraža tukaj, v globini. In če tukaj, potem vse in povsod. Ko vsaj za kratek čas neham sebovati – se vrteti okrog samega sebe, okrog lastnega repa – napravim prostor njemu, ki je moj novi jaz, novi človek, da me dejansko lahko presnovi od znotraj in vgradi svoje sebovanje vame. Zato se od tega trenutka naprej moje misli začnejo vrteti drugače, kot so se prej. Ker se menja njihovo gravitacijsko jedro. Takrat mi zbudi uho, v meni se zbuja Božja beseda, iz katere je vse ustvarjeno in iz katere sem ustvarjen jaz sam. Zdaj tudi na novo, iz Besede.
K sebovanju močno spada tudi občutek telesa. To sem jaz. Kdor se dotakne mojega telesa, se dotakne mene. Toda prav zato nam Božji Sin daje jesti svoje meso in piti svojo kri – da bi presnovil ta temeljni občutek sebovanja. Po kruhu in vinu Gospodove večerje Jezus vstopa v moje telo in presnavlja tudi ta temeljni občutek sebovanja. Moje telo ni več samo moje, ampak njegovo. On se je vgradil vame, ker sem ga sprejel z vero in poslušnostjo. On v meni in jaz v njem, da bi bila popolnoma eno in da bi svet spoznal, da je Oče poslal Sina, Mesija. Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Svoje telo sem daroval v živo žrtev (kar je bistveni vidik obhajanja Gospodove večerje). Kolikor še bivam, bivam v veri, zaupanju, poslušnosti Božjemu Sinu, bivam kot suženj Mesija Jezusa. Najčistejši izraz te presnovljenosti v tem času torej ni neko odmaknjeno kontemplativno življenje, ampak misijon. Kot pravi Jezus: “Zaradi mene in zaradi evangelija.”
Jezus je svoj zmagoviti napad na moje sebovanje (in sebovanje vseh) izpeljal na križu. Njegova smrt, s katero naj bi se srečal vsak dan, ko vzamem svoj križ, postane moja smrt. Ali natančneje: je že postala moja smrt v krstu, zavezno, zavedno, za vedno, in postaja to vsak dan, ko pridem pred njega in njegov križ. Zato je Kristusova smrt na križu nič manj kot kraj, kjer se je rodil in se rojeva novi človek, homo Dei, novo človeštvo. Tako mora ostati, dokler ne pride v slavi, s katero bo napolnil vse vesolje, ko bo Bog vse v vsem. Mi pa moramo biti v tem času pred-glasniki te napolnjenosti, prednja straža, ki že živi iz te polnosti in vse-osmišljensati in jo oddaja, izžareva v ranjeni, zatemnjeni svet ljudi, kjer zaenkrat še vladajo sence sebičnosti, odtujenosti, potujenosti, slepote in gluhosti. In zato tudi žalosti, strahu, obupa, nesmisla. Jezus je tisti, ki zdaj tudi skozi nas zre v nebo in vzdihuje: “Efata!” ter polaga roke na njih.
Matjaž Črnivec 