Živimo v času, ko je vsak, ki se je odločil slediti Jezusu kot učenec, hočeš nočeš izpostavljen mnogim učiteljem, predavateljem, razlagalcem, prerokom itn., ki sami sebe imenujejo »krščanski«. Internet je čudovito orodje za komunikacijo, ki ga lahko s pridom uporabimo za Božje kraljestvo, vendar pa ima izobilje informacij in sporočil tudi svojo slabo stran: nima vgrajenega sistema, ki bi nam modro svetoval, da bi lahko razlikovali med slabim, dobrim, boljšim in najboljšim. Naslednjih nekaj misli naj bi služilo kot nekakšen najosnovnejši pripomoček pri tem razločevanju.
Za začetek so po mojem dovolj samo trije kriteriji:
1. Središčna vloga Jezusa
Celota Svetega pisma se steka v eno samo točko: Jezus iz Nazareta. Celotni Božji načrt s človeštvom in vesoljem, celotna Božja ekonomija odrešenja konvergira v osebi Jezusa, v njegovem rojstvu, življenju, učenju, smrti in vstajenju ter v daru Svetega Duha, ki je sad, glavni dosežek vsega Jezusovega. Jezus, Božji Logos, večna Božja Beseda, je učlovečeni Bog, je »središče Boga«, središče vseh njegovih načrtov in delovanj s človeštvom in celo z vsem kozmosom (Kol 1,20). On je Bog-ki-je-z-nami, z nami odločilno, zavezno, do zadnje kaplje krvi. In v njem »so skriti vsi zakladi modrosti in spoznanja« (Kol 2,3).
Zato beremo: »Noben duh, ki Jezusa ne priznava, ni od Boga. To je duh antikrista« (1 Jn 4,3). Različica v grških rokopisih pove še bolj nazorno: »Vsak duh, ki Jezusa odpravlja, ni od Boga.« Odpravlja, ukinja, razveljavlja to, kar je in kar je naredil. Takšnega duha in takšen nauk je torej treba ostro zavreči.
2. Jezusov križ
Obstajajo mnogi »krščanski« učitelji, ki načelno priznavajo vse, kar smo rekli o Jezusu, vendar z njihovih ust ne slišimo niti besedice o Jezusovem križu. Za razliko od njih je apostol Pavel »sklenil … da ne bo vedel za nič drugega kakor za Jezusa Kristusa, in sicer križanega« (1 Kor 2,2). Pavel je oznanjal Božji evangelij o križanem in vstalem Mesiju, »da se Kristusov križ ne izvotli« (1 Kor 1,17). Pavel je delal vse za to, da to Jezusovo grozljivo in škandalozno dejanje, ki neposredno določa in opredeljuje vsakega Jezusovega učenca (Rim 6,3–14), ne izgubi svoje veljave in dejavne moči. »Beseda o križu je namreč za tiste, ki so na poti pogubljenja, norost; nam, ki smo na poti rešitve, pa je Božja moč.« (1 Kor 1,18) Če iščemo druge načine in poti, da bi se združili z Bogom, »potem je Kristus umrl zaman« (Gal 2,21). Nad takšnim »drugačnim evangelijem« velja »anatema«, popolna izključitev iz Božjega občestva (Gal 1,8–9).
Jezusov križ je torej ključno dejanje za našo rešitev in spravo z Bogom (preteklost) in tudi za našo vsakdanjo hojo za Kristusom (sedanjost, glej Lk 9,23; 2 Kor 4,10). Vendar so že v Pavlovem času mnogi samooklicani kristjani živeli »kot sovražniki Kristusovega križa« (Flp 3,18) – in enako je tudi danes.
Vprašamo se lahko tudi takole: če Jezus ne bi umrl na križu, ali bi v celotnemu nauku določenega učitelja kaj manjkalo? Če ne bi manjkalo nič bistvenega, je zadeva sumljiva – sporočilo je zastavljeno tako, da Jezusovega križa sploh ne potrebuje!
Ta kriterij je še posebej pomemben pri tistih učiteljih, ki se sicer precej sklicujejo na Sveto pismo in tako dajejo lažni vtis, da je njihovo sporočilo »biblično«.
3. Način življenja
Jezus je rekel: »Kaj me kličete: ›Gospod, Gospod‹ in ne delate tega, kar pravim?« (Lk 6,46) Prvo je seveda pravilno, vendar očitno obstajajo volkovi v ovčjih kožuhih, ki v resnici niso Jezusovi učenci, ampak zlorabljajo ljudi (Mt 7,15–27). Žal je to bolj pomembno kot se zdi: če kdo sicer uči resnico, ampak živi v nasprotju z njo, ne more in ne sme biti zgled, ki bi ga poslušali. Kot pravi zgodnjekrščanski spis: »Ni prerok vsakdo, ki govori v Duhu, ampak samo tisti, ki se vede tako, kot se je vedel Gospod. Po vedênju boste torej spoznali lažnega preroka in preroka.« (Didahe 11,8) Opazujmo torej, če pri učitelju oziroma preroku srečamo držo spokorjenja, Božji strah, ponižnost, ljubezen in sploh ves sad Duha (Gal 5,22–23), ki je v resnici Jezusov značaj. In nasprotno, ali pri njem najdemo napuh, pohlep po denarju, izkoriščanje, nezvestobo v zakonu, odvisnosti od substanc ipd. Takšnih se ognimo, tudi če se nam na prvi pogled zdi, da nam imajo kaj povedati. Zelo verjetno je namreč, da je strup njihove nezvestobe Bogu skrito, nevidno primešan njihovemu nauku. Kapljico arzenika v kozarcu vina je zelo težko razločiti in izločiti. Jezus je naročil, naj se jih »varujemo«.
Če resno vzamemo te tri kriterije, ki pravzaprav zahtevajo samo eno – celovito upoštevanje Jezusove osebe in vsega njegovega dela ter iskreno prizadevanje za življenje v skladu s tem – lahko takoj »filtriramo« večino lažnih, škodljivih, zavajajočih naukov.
Seveda se tudi z učenjem, ki dobro prestane vse te tri preizkuse, lahko v določenih stvareh ne strinjamo, vendar v tem primeru govorimo o razlikovanju med dobrim, boljšim in najboljšim, pač glede na to, do kakšnih spoznanj in uvidov smo že prispeli na poti z Jezusom.
Poševno opazovanje kritike
Naj omenim še nekaj, kar ni kriterij, ampak praktičen pripomoček, ki ga uporabljam. Ko naletim na kakšnega novega učitelja (recimo mu učitelj X), na internetu poiščem več različnih člankov, ki tega učitelja kritizirajo. Teh kritik ne berem, kot da so že vnaprej resnične, ampak jih berem »poševno«, »po strani«, med vrsticami. Naj razložim, kaj s tem mislim. Prav vsak krščanski učitelj je deležen kritike. Tudi Jezus je je bil, tako da ta ne uide nikomur. Sámo dejstvo, da nekdo kritizira nekoga drugega, še ne pove prav nič. Zato pa je pomembno, da pozorno ocenjujemo in opazujemo, kakšne so te kritike.
Če je edino, kar najdemo proti učitelju X, besno ali obsesivno natolcevanje ljudi, ki se čutijo ogrožene v svojih ozkih dogmatičnih trdnjavah in detajlih, če ni navedenih nobenih resnih dejstev proti zgornjim kriterijem vključno z načinom njegovega osebnega življenja – potem mi takšna kritika dejansko potrjuje, da je učitelj X verjetno v redu in da mu je vredno prisluhniti! Opazovati je torej treba, kakšne oziroma kako kvalitetne argumente imajo kritiki proti njemu. Dejstvo je namreč, da so kritiki večinoma zelo neprizanesljivi do svojih tarč, tako da se potrudijo zbrati vse možne argumente v podporo svoji kritiki, tiste tehtne in tudi tiste manj tehtne. In če je vse, kar lahko navedejo proti učitelju X, zgolj nekakšno malenkostno zgražanje nad drugotnimi doktrinalnimi poudarki ali pa nepreverjene govorice, potem to pravzaprav govori v prid temu, ki ga kritizirajo.
Seveda pa obstaja tudi druga možnost, ko kritiki navajajo jasna dejstva, ki spodbijajo temeljne poudarke učitelja X ali njegove trditve o sebi, oziroma opozarjajo na preverjena dejstva iz njegovega osebnega življenja. Takšne kritike velja vzeti resno. Tudi če si ne moremo ustvariti sto odstotno jasne slike, je bolje, da se določenemu nauku izognemo, če obstajajo resni kazalci, da gre v napačno smer.
Vsako kritiko, tako »dobro« kakor »slabo«, je treba torej brati med vrsticami – opazovati, kaj v resnici žene kritika, kakšni so njegovi motivi, v kakšnem duhu deluje, ali kritik sam izhaja iz zgornjih kriterijev, je pri tem krotak in ponižen (2 Tim 2,25!) ali ohol. Ni važna samo vsebina kritike, ampak tudi njen »ton«. Na ta način lahko hitro prepoznamo razliko med strupeno farizejsko kritiko in premišljenim, utemeljenim opozorilom pravega Jezusovega učenca. Tudi kritiki so neke vrste »učitelji«, zato jih moramo podvreči istim kriterijem kakor učitelja X.
Nasploh pa se je ob poplavi spletne ponudbe dobro zavedati, da ne potrebujemo mnogih učiteljev, ampak moramo predvsem pozorno poslušati Svetega Duha, ki nas na osnovi evangelija, ki smo ga »slišali od začetka«, v resnici »uči vsega« (Jn 14,26).
»Vi pa imate maziljenje od Svetega in vsi to veste. Ne pišem vam, ker bi ne poznali resnice, ampak prav zato, ker jo poznate in veste, da nobena laž ni iz resnice. … V vas pa naj ostaja to, kar ste slišali od začetka. … To vam pišem glede tistih, ki vas skušajo zapeljati. Kar pa zadeva vas: maziljenje, ki ste ga dobili od njega, ostaja v vas in zato ni treba, da vas kdo uči. Kakor vas njegovo maziljenje uči o vsem in je resnično in ni laž, tako ostajajte v njem, kakor vas je poučilo.«
1 Jn 2,20–21.24.26–27
Matjaž Črnivec 