Hočem prijetnega Boga, ki se lepo prilega mojemu življenju. Ki me ne vznemirja preveč, ne zamaje, ne moti, ne postavlja pod vprašaj. Razumljiv in razumevajoč.
Vse dela lepo uglajeno in usklajeno, v sladnem miru. Varno. Vse gladko. Takega Boga, ki ga lahko k sebi spuščam ravno prav, da ne bi pretiraval. Takega, ki vedno razume, mehko, vseeno. Navdušujoče. Ki ga lahko spravim v škatlico in potegnem ven, ko je treba in primerno. Ravno prav. Kolikor paše. Po moji potrebi. Po moji volji. Po moji podobi.
Jezus, naša težava ni, da si predaleč,
ampak da si nam preblizu.
radi bi te imeli na varni razdalji,
udobno prirejenega
hišnega boga.
težko, težko, težko
nam je bivati z Živim,
Ognjem,
ker bi nas lahko vsak trenutek
poklical v reko
lave.
prosim, bi bil lahko
naš malik?
lepo v kotu?
prijazen
imeli te bomo za Boga!
~ ~ ~
Oče je lahko zelo zelo neprijeten. Boleče neposreden. Nepredvidljivo moteč. Nevaren. Postavlja me v neugodne položaje. V nelagodje, osvobodilno. Zdravilno spodmakne tla pod nogami. Frustrira moje prepričane zahteve, dobro osnovane želje. Moja upravičena pričakovanja. Me ustavlja. Lomi. Razbija moje srce s kladivom. Mi vpije, naj s prižgano svetilko stopim ven, v prazno, v temo. Mi govori, da je ogenj ljubezni podoben peklu. Mi jemlje odgovornost in gotovost, da bi lahko sestopil – jaz s prestola in on vame.
brez tal in spodsekan
stojim golorok
v hladnem vetru
jasnine
globoko v prsih
mi gori
Matjaž Črnivec 