»Vse, kar je moje, je tvoje« (Lk 15,31).
Če bi tole vzeli zares, kako zelo bi se morali spokoriti, mi, starejši bratje, skopuhi? Kakšna sprememba mišljenja je primerna tako razsipnemu, izzivalnemu, rušilnemu daru? Ali to ne pomeni, da se mora razklati, spremeniti, prenoviti vse, kar vem o sebi in svetu? Ali se ne bi moral ovedeti: že da obstajam, je čisti dar? Da se zavedam, da lahko mislim, da lahko čutim in premikam svoje telo – čisti dar. Da lahko gledam, okušam, tipam svet, ki ga nisem ustvaril, ampak ki ga skupaj z mano vzpostavlja Bog – čisti dar. Globoka, neizrekljiva, spokojna podarjenost vsega obstoječega in obstoja samega. In če zdaj Oče pravi, da je vse to njegovo moje – s kakšnim strahospoštovanjem bi se moral dotikati vsega, s kakšno ljubeznijo proslavljati, s kakšno skrbjo ozdravljati vse? Razsvetljevati vse z njegovo lučjo. Reševati vse z njegovo rešitvijo. Skupaj s prvim Bratom. V njem. Po njem. Prenašati in nositi vse – k Očetu. Videnje vesoljne daritve. Prekipevanje daru. Ples. Brezno breznu.
»Vse je namreč vaše: Pavel, Apolo, Kefa, svet, življenje in smrt, sedanjost in prihodnost. Vse je vaše, vi Kristusovi, Kristus pa Božji.« (1 Kor 3,21–23)
Matjaž Črnivec 