»Daj nam danes naš vsakdanji kruh« (Mt 6,11).
Jezus nas spodbuja, naj vsak dan prihajamo k Očetu, ki ni kakor človeški očetje, ampak vedno rad dá dobrega, dá Svetega Duha svojim otrokom. Naj prihajamo in prosimo za »vsakdanji«, »bistveni« kruh, ki ga daje Oče. Vsak dan svež, kakor mano. Miza, ki jo pogrinja Oče, je polna. Njegovi otroci se »nasičujejo z najboljšimi dobrotami njegove hiše« (Ps 36,9).
Oče nam je pripravil resnično jed, kruh iz nebes, ki zares nasiti. Ta kruh je Jezus sam (Jn 6,22-59). Tega Jezusa nam ne razodevata meso in kri (se pravi človeške sposobnosti), ampak Oče, ki je v nebesih (Mt 16,17). Tudi če smo slišali zanj, on ostaja skrivnost, ki jo Oče v svoji svobodi razkriva ponižnim; tistim, ki z otroško preprostostjo zaupajo (Mt 11,25–27). V njem »so skriti vsi zakladi modrosti in spoznanja« (Kol 2,3). Jezus je neizčrpna zakladnica Božjega bogastva. Neizčrpen vir, neusahljiv studenec. Oče želi, da vsak dan prihajamo k njemu in ga prosimo za hrano iz nebes, ki edina zares poteši naše resnične potrebe, potolaži naše stiske, umiri naše skrbi in utiša naše strahove. V njem je obilje, ki nas napolnjuje in ki nam daje njegovo veselje, da iz tega obilja tudi mi hranimo druge.
Toda v človeku je nekaj čudnega, ki se temu upira in to zavrača – v vsakem od nas. Tudi če smo kristjani, lahko na to preprosto pozabimo in živimo naprej v nekakšni samoumevni ravnodušnosti. Vprašati se moramo, s čim se hranimo. S čim napolnjujemo svojo dušo? Kaj uporabljamo, da nas dvigne, motivira, spodbudi? Kaj nam daje počitek in izpolnitev? Ponudba okrog nas je pestra in kričeča. Toda resnična postrežba, pravi kruh, prihaja iz nebes. Oče nas vabi, da vsak dan potrkamo, vstopimo in sedemo za njegovo mizo. Bi mu zaupali in se odzvali na povabilo?
Matjaž Črnivec 