Križ: ključ do prebujenja

Beseda »prebujenje« se v zadnjih časih pogosto pojavlja v krščanskih krogih, še posebej v tistih bolj »karizmatično« usmerjenih. S tem ponavadi mislimo na vsesplošno prenovo duhovnega življenja, na gorečnost v Cerkvi, na novo zanimanje nevernih za Boga, včasih tudi na splošno preobrazbo družbe. Točno te besede v Svetem pismu sicer ni, ne smemo pa prezreti njene pomenske bližine z drugo, središčno besedo Nove zaveze – z »vstajenjem« (to velja tudi za angleški besedi »awakening« in »revival«, ki sta najbrž predloga slovenski). Ni pretirano in sploh ni narobe, če rečemo, da je prebujenje določena manifestacija »vstajenja mrtvih«. Če želimo biti natančni, moramo reči, da gre za predokus tega, kar prihaja na koncu sedanje dobe: vzpostavitev Mesijeve oblasti, vstajenje vseh mrtvih, ozdravljenje vseh bolezni, konec zla ter popolna obnova sveta in človeške družbe – »čas poživitve« (Apd 3,20). Prebujenje je torej kapljica, ki napoveduje prihodnji dež. Do tukaj smo na trdnih bibličnih tleh.

Malo drugače pa je, če se vprašamo, kako pridemo do takšnega »prebujenja«, ki je nekakšna »vnaprejšnja ara« (2 Kor 1,22) tega, kar prihaja. Svetopisemski odgovor je seveda na dlani: preko križa. Pot, ki jo je prehodil Jezus, mora prehoditi tudi njegovo telo. »Seje se v šibkosti in nečasti« (1 Kor 15,43), pravi apostol Pavel. Če to velja za končno vstajenje od mrtvih, velja tudi za njegov predokus v tem času. Če si Cerkev torej želi posebne manifestacije vstajenja, je pot do tja jasna: posebna bližina in povezanost z Jezusovim križem.

Konkretno to pomeni vsaj troje:

1. Jasen, dosleden in nenehen klic k spreobrnjenju oziroma spokorjenju. Gre za odvrnitev od vseh kompromisov, v katerih živimo, za odpoved sebi, svojim sebičnim željam in nagnjenjem, za odločen rez z grehom v vseh njegovih oblikah – tudi v tistih bolj prefinjenih, »religioznih« ali »duhovnih«, ki jih ponavadi prezremo. Vsako bogoslužje ali molitev, ki nima prostora za resno in iskreno spokorjenje, se ne pripravlja na prebujenje, pa naj ga razglaša še tako goreče ali kričeče.
2. Poudarek na hoji z Jezusom do konca – do križa in tako v vstajenje. Gre za bližino z resničnim Jezusom, takšnim, kakršen je – tako takrat, ko je živel na zemlji, kakor danes, ko živi v nas in med nami (prim. Heb 13,8!). Gre za sprejemanje Jezusa »takšnega, kakršen je,« ter za pripravljenost in prošnjo, da nas Jezus »sprejme v svoje življenje«. Jezus nas dejansko kliče, da postanemo njegovi učenci: da pustimo vse in gremo za njim, da vsak dan vzamemo nase svoj križ in tako pridemo do vstajenja od mrtvih. Ko izgubimo svoje življenje, ga najdemo. »Če smo z njim umrli, bomo z njim tudi zaživeli« (2 Tim 2,11).  To pomeni »hoditi v Duhu« (Gal 5,24–25). To pomeni tudi nov odnos do problemov, ki nas tarejo v življenju: ne bežimo več od trpljenja, težav, razočaranj, zatajitev in stisk (prim. Mt 16,22–24!), ampak jih v veri sprejmemo kot umiranje sebi, staremu človeku, sprejemamo jih kot naš delež pri Jezusovem trpljenju. »Če z njim trpimo, bomo z njim tudi poveličani« (Rim 8,17). To so torej »porodne bolečine« novega človeka, ki že zdaj po malem prihaja na svet.
3. Nov odnos do ljudi: odpuščanje in ljubezen, ki se žrtvuje. Zakaj smo združeni z Jezusom na križu? Da tudi mi postanemo zlomljeni kruh življenja za druge. Ne sodimo več nikogar, ker nismo sojeni. Ker smo opravičeni po milosti, gledamo z milostjo na vse ljudi in vse stvarstvo. Deležni smo nezaslužene dobrote, zato to dobroto zdaj tudi sami posredujemo ljudem, ki si je ne zaslužijo. Umrli smo sebi, zato smo svobodni, da lahko sebe damo drugim – svoj čas, svojo pozornost, svoje odpuščanje in tudi svoje imetje. »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje« (Jn 15,13). Kjer je to, tam je popolnost. In tam je Bog. Tam se je prebujenje že začelo …

To je torej pot – ključ je v križu. Edino tako je naša predstava o »prebujenju« osnovana na Svetem pismu – in tako je osnovana trdno ter ima močno obljubo, na katero se lahko naslonimo, saj je ta obljuba nič manj kot Jezus osebno. Prebujenje, ki ga iščemo na tak način, se bo gotovo uresničilo. Ni vstajenja brez križa. Kjer pa je Jezusov križ, tam ni daleč tudi Jezusovo vstajenje.

Kdor pa išče prebujenje brez križa, vara samega sebe in druge. Tudi če do takšnega prebujenja pride, je to laž in religiozna prevara, ponaredek, od katerega moramo bežati, saj v resnici pomeni odstop od križanega Mesija. Pomeni nesprejetje tega, kdo je Jezus v resnici in kakšen je njegov način življenja. Pomeni odstop od Jezusovega križanega in vstalega življenja, ki se zdaj kaže v njegovem telesu na zemlji. Pomeni zatajitev Božje ljubezni, ki se žrtvuje za druge. Pomeni zatajitev Jezusa. Vera v prebujenje brez križa pripravlja polom, ne prebujenje. Kot je rekel Trubar: »Pred tem nas Bog obvaruj.«