Znanost in vera

“Kajti od stvarjenja sveta naprej je mogoče to, kar je v njem nevidno, z umom zreti po ustvarjenih bitjih: njegovo večno mogočnost in božanskost.” (Rim 1,20)

Znanost in vera – ko izrečemo ti dve besedi, se nam zdi samoumevno, da gre za dva pola nekega velikega nasprotja, ki se medsebojno povsem izključujeta. Toda zakaj je tako? Zgornji navedek apostola Pavla pravzaprav govori drugače: znanost (ki je gotovo “umno zrenje oziroma opazovanje, raziskovanje stvari na svetu”) naj bi v osnovi potrjevala obstoj osebnega Stvarnika. V čem je torej težava?

Opredelitev znanosti

Da bi dobili jasen odgovor, se je treba najprej vprašati, kaj je pravzaprav “znanost”, kakor jo poznamo, in kakšno vlogo ima v sodobni družbi.

Znanost – ki jo Encyclopaedia Britannica označuje kot “poznavanje naravnih pojavov in zakonitosti, ki je podvrženo nekoliko skeptični strogosti [do prehitrih sklepov] in ki je pojasnjeno z racionalnimi vzroki” – ima svoje začetke pri grških filozofih – Platonu, Aristotelu in drugih. Vendar je bila pri njih znanost še organsko povezana s filozofijo in morda še s čim drugim, zato ni imela avtonomne veljave niti središčnega pomena, kakor ga ima danes. Tako je bilo tudi v srednjem veku, prvi premiki pa so se zgodili v renesansi (15., 16. st.), ko imamo prve primere eksperimentalnega ugotavljanja, ki je nadrejeno drugim oblikam védenja – se pravi filozofiji in tudi religiji. Vendar pa je do glavnega premika prišlo šele nekje konec 18. oziroma na začetku 19. stoletja, ko so se razmahnile naravoslovne znanosti in se je vzporedno z njimi oblikovala t. i. pozitivistična filozofija. Zanjo je značilno grobo materialistično pojmovanje sveta, po katerem je (preprosto rečeno) snov oziroma materija edino bistvo sveta, edino, kar je stalno in gotovo – le-to pa je nedokazano in nedokazljivo, saj gre za pravzaprav zgolj za filozofsko stališče; materializem je torej nekakšna “religija materije”, ki izhaja iz nekaj osnovnih trditev (matematiki bi rekli aksiomov), ki so nedokazljive. Pozitivizem je v skladu s tem v osnovi zanikal obstoj stvari, ki niso neposredno izkustveno zaznavne – in zato tudi izmerljive, dokazljive ipd.

To je bilo miselno okolje, v katerem je sodobna znanost začela svoj hitri vzpon in iz katerega je dobila svoja izhodišča, svoje osnovne predpostavke, po katerih deluje. Pa ne samo to – pozitivistična filozofija je znanosti prisodila novo, lahko rečemo, da kar središčno in bistveno vlogo v človeški družbi. Ker so se vse druge oblike spoznanja in védenja izkazale za “zmotne” ali vsaj “negotove”, je postala znanost edina disciplina, ki lahko ustrezno in zanesljivo poda odgovore na temeljna človeška vprašanja: kako je nastalo vesolje in kakšna bo njegova nadaljnja usoda; kako je znotraj njega nastalo človeštvo in kakšna bo njegova nadaljnja usoda; kako nastane posamezen človek (kako se izoblikuje njegova osebnost) in kakšna bo njegova nadaljnja usoda (npr. kaj se zgodi po smrti).

Tako je znanstvena razlaga sveta postala sodobna različica oziroma oblika kozmogoničnega mita. Iz antropologije vemo, da kozmogonični mit obstaja v vsaki človeški družbi in da bistveno določa njeno notranjo strukturo – odnose, ki vladajo v njej, njene vrednote, ideale ipd. Uspešnost oziroma sprejetje tega “znanstvenega mita” v zahodni kulturi nista toliko odvisna od njegove samoumevne resničnosti in verodostojnosti, kot od preprostega dejstva, da je razvoj znanosti direktno vplival na razvoj tehnike, na industrijsko revolucijo, le ta pa je seveda omogočila višjo (materialno) življenjsko raven na tem koncu sveta in tako “utrdila” zahodno kulturo kot svetovni standard. Značilnost mita pa je med drugim tudi ta, da potem, ko se enkrat vzpostavi, dvom o njem ni več mogoč, saj mit predstavlja temelj določene človeške družbe. Dvomiti v mit pomeni “postaviti svet na glavo” (prim. Apd 17,6).

Če torej povzamemo, lahko rečemo tole: znanost, ki je sama po sebi opazovanje, raziskovanje, merjenje, preučevanje in klasificiranje pojavnega sveta, je dobila svoj odločilni zagon v trenutku, ko je za svoje izhodišče sprejela materialistično (natančneje pozitivistično) pojmovanje sveta; le-to jo je vzpostavilo kot najodličnejše, najpomembnejše in edino zares verodostojno področje udejstvovanja sodobnega človeka in ji s tem dalo mesto sodobnega “mita”. Zanimivo je, da ta mit glede znanosti v splošnem obstaja tudi še danes, ob koncu 20. stoletja, medtem ko je pozitivizem v filozofiji že zdavnaj izgubil kakršno koli pomembno ali ugledno mesto. Temu je verjetno vzrok velik tehnološki napredek, ki ga je omogočil razvoj znanosti – in v zvezi z njim tudi dvig življenjskega standarda. Zaradi tega “znanstveno mišljenje” še vedno predstavlja temelj kulture v kateri živimo, nedotakljivi “mit” na katerega vsak član družbe brez pomisleka pristaja.

Izkustvo Boga

Iz “znanstvene” družbe je torej Bog, kot duhovno bitje in kot stvarnik vsega, že zaradi osnovne predpostavke izrinjen.

Vendar pa to ni tako samoumevno, kot se zdi na prvi pogled. Rekli smo namreč, da pozitivizem omejuje realnost na pojave, ki jih je mogoče empirično izkusiti – kristjani pa vendar pogosto govorimo o “izkustvih z Bogom” oziroma celo o “izkustvih Boga”. Seveda gre tu za subjektivna doživetja, ki jih težko izmerimo, vendar pa jih v veliki meri lahko združimo pod nek skupni imenovalec, saj so med posameznimi takšnimi “doživetji” mnoge podobnosti. Še več, kljub temu, da so ta izkustva subjektivna, imajo pogostokrat izjemno velik vpliv na “realno” (tj. zunanje) življenje osebe – npr. izkustvo spreobrnjenja – v nekaterih primerih pa jih je mogoče celo fizično evidentirati (čudeži).

Težava torej ni v tem, da Boga (ali natančneje povedano njegovega delovanja po Svetem Duhu) ni mogoče realno izkusiti, ampak predvsem v tem, da se le-to izkustvo bistveno razlikuje od izkušanja materialnih pojavov. Izkustva materialnega sveta so nam na voljo povsod in vsakokrat, kadar si jih zaželimo, in so nam zato na nek način podrejena. Pri izkustvih Boga pa gre za odvisnost od Njega, za podrejenost drugi osebi. Gre za osebno izkustvo druge osebe. “… nihče ne pozna Očeta, razen Sina in tistega, komur hoče Sin razodeti” (Mt 11,27). Neposredno in neomejeno izkušanje Boga je v sedanjem času na voljo samo Sinu. Naše izkustvo Boga ni v prvi vrsti odvisno od nas in od našega prizadevanja temveč od Njega ter njegove svobodne volje ter odločitve (prim. Rim 9,16). To zahteva od vsakogar, ki bi želel Boga “izkusiti”, neko osnovno bivanjsko ponižnost ter priznanje Božje nadrejenosti in suverenosti ter svoje odvisnosti od njega. To pa je od samozaverovanega človeka na pohodu, ki mu je znanost pravkar podelila (sicer Ikarova) krila, težko pričakovati.

Krščanski pogled na sodobno znanost

Poglejmo na mesto, ki si ga je v sodobni družbi pridobila pozitivistično opredeljena znanost, še z duhovnega vidika.

Zgodba o nekom ali nečem, ki naj bi bil v službi Boga, pa se upre in vzpostavi samega sebe kot glavnega, nam je iz Svetega pisma dobro znana (prim. Iz 14; Ezk 28). Glede na drugo in tretje poglavje Prve Mojzesove knjige bi lahko celo rekli, da gre za osnovni problem človeštva, za tipično dejanje njegove padle narave.

Nadalje je pomembno tudi to, kar apostol Pavel pove o človeškem umu na drugih mestih. V Kol 1,21 npr. beremo, da smo ljudje brez novega rojstva v Kristusu “v razumu odtujeni in sovražni [Bogu]” (prim. tudi Rim 1,28sl. in Ef 4,17–24). To pomeni, da je razum oziroma um padlega človeštva otopel in popačen, tako da izkuša in doživlja kot resnico nekaj, kar je pravzaprav laž, prava Božja resnica pa se mu kaže kot neverjetna, nelogična ali vsaj nepomembna.

“Znanstveno mišljenje” je – če nadaljujem s Pavlom – tipična “trdnjava, razmislek, ki ga [mi, kristjani] podiramo, visokost, ki se dviga proti spoznanju Boga in misel, ki jo moramo podvreči poslušnosti Kristusu” (po 2 Kor 10,4–5). Beseda “razmislek” je prevod grškega izraza logismós – gre torej za nekaj, kar se zdi logično in je znotraj v sebi domišljeno; lahko bi rekli celovita miselna struktura oziroma sistem. To vsekakor velja za evropsko “znanstveno mišljenje”.

Iz začetnega navedka iz Pisma Rimljanom pa je jasno, da problem ni znanost kot taka (se pravi sistematično preučevanje pojavnega sveta po določenih metodah itd.), ampak samo filozofska (torej ne-znanstvena!) izhodišča, s katerimi se znanost v sodobnem svetu identificira. V skladu z zgornjimi navedki iz Svetega pisma naš cilj torej ni, da se “ubranimo” znanosti, ki škoduje naši veri, ampak ravno nasprotno, da znanost pridobimo nazaj, da jo ponovno vzpostavimo kot sredstvo, ki naši veri pomaga in z njo sodeluje.

Nekaj konkretnih nasvetov

Pri soočanju s sodobno znanostjo je torej najpomembnejše, da imamo ves čas pred očmi sámo naravo problema. “Znanstveno mišljenje” je sodobni “mit”, duhovna avtoriteta (“visokost” – 2 Kor 10,5), ki se dviga nad t. i. zahodno civilizacijo in poskuša preprečiti spoznanje Kristusa – podobno kot je kje drugje islam ali animizem – ima torej tudi neko duhovno ozadje. Povezana je s tipično človeško naravnanostjo k odporu zoper Boga, ki jo Sveto pismo imenuje greh.

Ker gre za duhovno stvar, se je treba proti njej tudi boriti najprej duhovno – z molitvijo, “z besedo resnice, z Božjo močjo, z orožjem pravičnosti v desnici in levici” (2 Kor 6,7). Bog sam nam pri tem obljublja svojo lastno moč (prim. 2 Kor 10,4). K temu spada tudi prenavljanje našega uma (prim. Rim 12,2; Ef 4,23), ki nam edinole lahko da treznost in moč, da vzdržimo miselni pritisk, ki je nevidno prisoten povsod okrog nas, še posebej pa na tako tipičnih “ustanovah” znanstvene miselnosti, kot so šole, fakultete in druge akademske ustanove. Preko izobraževalnega sistema omenjena miselnost namreč prehaja na vse prebivalstvo in to že od mladih nog naprej!

Poleg tega pa je vredno opozoriti še na dve znanstveni področji, ki predvsem zahtevata ponoven premislek s strani kristjanov. To so teorije o nastanku vesolja, ki spadajo v fiziko, in teorije o nastanku življenja ter človeka, ki spadajo v biologijo (delno tudi v kemijo). Kot odgovor na trditve “uradne” znanosti se je namreč že pred časom razvila nekakšna vzporedna ali alternativna krščanska “znanost”, ki se ponavadi imenuje kreacionizem. Kljub temu, da se znotraj tega žal pogostokrat pojavljajo nekatere ideje, ki so nedomišljene ali pa so zgolj na ravni ideološkega pamfleta, je med t. i. kreacionisti najti tudi nekatere resne avtorje, ki se danih problemov lotevajo z vso nepristranskostjo in objektivnostjo, ki je tukaj še posebej potrebna. Poleg tega kreacionisti navajajo tudi celo vrsto znanstvenih odkritij, ki jih je “uradna” znanost potisnila na stran (ponavadi kot “še nepojasnjene”), za krščansko razumevanje nastanka sveta in človeka pa so zelo pomembna.

Po eni strani smo torej vsi kristjani poklicani k vztrajni, jasni in odločni molitvi proti “tej mračnosti” (Ef 6,12), mi, krščanski intelektualci, pa tudi k temu, da po svojih močeh vsak v svoji stroki z vso objektivnostjo, preudarnostjo in spoštljivostjo do drugače mislečih prispevamo k uveljavitvi ali vsaj resnemu upoštevanju svetopisemskih stališč v znanstvenih debatah.

Matjaž Črnivec,
september 1998