V svojih molitvah ponavadi prosimo zase: za svoje potrebe, skrbi, želje, načrte, strahove. Namen te duhovne vaje je, da storimo nasprotno: osredotočimo se na Boga in začnemo molitev z njegove strani. Pridružimo se mu in pogledamo na svet z njegovega vidika. Prosimo in molimo »zanj«: za to, kar je pomembno njemu, za to, kar je njegova »skrb«, njegovo delo, njegova želja.
Vzor tega imamo že v očenašu: »Tvoje ime naj bo posvečeno, tvoje kraljestvo naj pride, tvoja volja naj se zgodi.« Šele potem pridejo na vrsto »naše« stvari: naš vsakodnevni kruh, naši grehi, naše skušnjave in naše zlo.
Vzemimo si čas in razmislimo, kaj hoče Bog, in potem molimo za to, »iščimo« to v molitvi. Kaj je njemu na prvem mestu?
Ko začnemo tako razmišljati, ugotovimo, da Sveto pismo precej govori o teh »Božjih željah«, hotenjih, ciljih, načrtih, prioritetah. Vrstice, za katere se vam zdi, da govorijo o tem, napišite spodaj v komentarje ali pa prispevajte kakšno drugo misel, ki pomaga pri tej duhovni disciplini.
Matjaž Črnivec 